Mama je hodila vsak dan k maši, če je le mogla, med šolskimi počitnicami pa s seboj jemala tudi naju s sestro. Zelo rada je molila rožni venec in v spalnici je imela čudovit kip Marije, nebeške Kraljice. Zato sem se vsekakor strinjala z očetom, ko je rekel: »No, ljubica, zdaj je pri Gospodu.«

Tedaj sem verjela, da nebesa obstajajo, sicer pa v resnici nisem vedela, kaj naj pričakujem. V samostanski šoli so me sestre naučile, da me je Bog ustvaril, da »bi ga poznala, ljubila in mu služila na tem svetu ter bi bila vekomaj srečna z njim v prihodnjem«. Vendar sem se spraševala, kakšno bo to »prihodnje« življenje.

Danes več vem o nebesih, kar je plod vse globljega odnosa z Gospodom.

Danes, veliko let zatem, več vem o nebesih, poleg tega si v mislih predstavljam njihovo podobo. To je plod vse globljega odnosa z Gospodom ter boljšega poznavanja Svetega pisma in cerkvenih naukov. Verujem, kakor se glasi otroška pesmica, da »so nebesa čudovit kraj, poln slave in milosti«.

Nebeška slava

V novembrskem eseju se bomo posvetili nebeški slavi. Katekizem Katoliške cerkve nebesa opisuje kot »poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče« (1024). Bolj premišljujemo o svoji nebeški usodi, več upanja lahko imamo v zemeljskem življenju. Zato si oglejmo, kaj nas Sveto pismo uči o večnem življenju, in si ustvarimo svoj pogled na nebesa.

Med opravljanjem dolgoletne zaporniške duhovne oskrbe sem srečala veliko zapornikov in zapornic ter od številnih prejela množico pisem. Zadnjih dvajset let si dopisujem z Mariom, ki v teksaškem zaporu prestaja dosmrtno zaporno kazen. Pred kratkim je napisal: »Ker bom kmalu praznoval devetinsedemdeseti rojstni dan, bom moral več premišljevati o nebesih.« Mario se je čudovito odzval na stavek apostola Pavla: »Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3,2)!

Bolj premišljujemo o svoji nebeški usodi, več upanja lahko imamo v zemeljskem življenju.

Našim sestram in bratom v zaporu lahko premišljevanje o nebesih dvigne misli nad trenutne okoliščine. Pogosto jih preveva mešanica čustev, na primer strah, zdolgočasenost, krivda ali sram. V resnici pa vsi včasih občutimo kaj takega. Premišljevanje o prihodnjem življenju, zlasti kadar prestajamo težave, lahko naš strah nadomesti z mirom in upanjem.

To sem opazila pri stanovalcih Daru miru, hiše matere Terezije za ostarele in umirajoče v Washingtonu, kjer tudi delujem kot prostovoljka. Marsikdaj smo se prav lepo zabavali, ko smo se pogovarjali o svojem pogledu, kakšna bodo nebesa in kaj bomo tam počeli. Neki stanovalec, enak navdušenec nad tenisom kot jaz, želi biti moj partner v mešani dvojici. Nekatere druge stanovalce sva celo določila, da nama bodo pobirali žogice. Seveda bomo v nebesih vsi zmagovalci!

Premišljevanje o prihodnjem življenju, zlasti kadar prestajamo težave, lahko naš strah nadomesti z mirom in upanjem.

Prostor, pripravljen za nas

Ste kdaj videli risbe, ki so jih narisali otroci in na katerih ima Bog Oče dolgo belo brado ter sedi na prestolu, ki ga obdajajo angeli? Tudi mi imamo lahko miselno podobo nebes, ki nas vse dni zbližuje z Gospodom, in se za pomoč zanašamo na svetopisemske odlomke. Že ko izgovorimo prvo vrstico Gospodove molitve, »Oče naš, ki si v nebesih,« nas to lahko spomni, da bomo nekoč imeli čudovito čast, da bomo vekomaj z njim.

Pomembno se je seveda zavedati, da nebes nikakor ni mogoče opisati z besedami in podobami ter da svetopisemski pisci uporabljajo opise, ki temeljijo zlasti na prispodobah in primerah. Pomagali naj bi nam, da bi si predstavljali, česa se lahko veselimo, in lahko so odskočna deska za naša molitvena premišljevanja in predstave. 

Jezus nas uči: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,2–3). Priznati moram, da upam, da bo moje »bivališče« majhna koča s slamnato streho in vrtom, polnim cvetlic – brez plevela!

Vemo, da v nebesih ne bo več bolezni in trpljenja. Kako nas to lahko potolaži že zdaj!

Sveti Janez je zapisal, da bo sam Bog obrisal »vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več« (Raz 21,4). Kako nas to lahko potolaži že zdaj! Vemo, da v nebesih ne bo več bolezni in trpljenja. Tudi obupa, osamljenosti, revščine, skrhanih odnosov, jezikovnih preprek in predsodkov ne bo več. Vsakršne težave, ki jih imamo v tem življenju, bodo izginile in vso večnost bomo blizu ljubečega Božjega srca. To je gotovo čudovita, pomirjujoča resnica, ki jo lahko delimo s prijateljem, sorodnikom ali sosedom, ki mora slišati to veselo novico – mogoče že danes.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (6/2024).