Ekskluzivna premiera igranega filma o usodni noči leta 1942 bo 3. marca ob 20.00.

Več kot 200 povabljenih gostov iz družbenega, političnega, gospodarskega in medijskega sveta – med njimi mnogo mladih, za katere sicer velja očitno zmotno prepričanje, da jih »preteklost ne zanima« – je najprej nagovoril direktor Studia Siposh David Sipoš in predstavil temeljne obrise projekta: »Film se dotika zelo pomembne teme. Vrnili smo se v čas druge svetovne vojne, v del slovenske zgodovine, ki je identiteti slovenskega naroda prizadel globoke rane. Že dlje časa smo si prizadevali in posegli tja, kamor do zdaj še ni nihče: prikazati eno izmed mnogih pozabljenih resničnih zgodb, ki so ostale v senci. Veseli smo, da smo to končno tudi storili.«

Predstavitev igralcev in režiserja. FOTO: Tatjana Splichal

Pot resničnih zgodb

Pred gledalci je tako v prepričljivi filmski govorici zaživela zgodba, posneta po resničnih dogodkih. Osrednji lik je najstniški fant Jože, ki v času italijanske okupacije leta 1942 pomaga mami pri vodenju družinske trgovine, v katero prihajajo od okupatorskih vojakov do partizanov; od močnih kmečkih družin do socialno šibkih, ki ne morejo plačati kupljenega … Jože ob sosedi Neži doživlja prvo mladostno zaljubljenost, življenje se vsem okoliščinam navkljub zdi lepo in dobro, prostor navihanosti in odprtosti v prihodnost. V to doživljanje pa ostro zareže partizanski zločin: umor, ki mu je Jože priča in zareže v njegovo življenje. Ko storilec vstopi v njegovo trgovino, je pred Jožetom dilema: maščevanje ali odpuščanje? Dilema ne nazadnje pripelje tudi do begunstva, v katerega je primoran glavni junak (v resničnem življenju Rudi Kolarič, kasneje uveljavljen poslovnež v Clevelandu, prvi podpornik filmskega projekta Nebesa pod Triglavom, med katerimi je tudi Založba Družina).

Ustvarjalci Studia Siposh. FOTO: Tatjana Splichal

Pred predvajanjem filma (njegov predprodukcijski proces se je začel pred letom dni, snemali so teden dni ob koncu avgusta, osrednja lokacija je avtentična Fabianova muzejska trgovina v Lokvah) so pred gledalce stopili osrednji igralski in avtorski akterji in strnjeno ubesedili svoj pogled na film in njegovo tematiko: Marino Hergula (igra Jožeta) je poudaril, da je bilo snemanje v nasprotju s prvotnimi strahovi zelo sproščeno in ekipa odlična; Ani Mariji Candellari (odigrala je Nežko) je ostalo najbolj v spominu snemanje žalostnega prizora ob potoku ob zavedanju tragedije, ki jo povzroči zločin pod krinko noči; Nataša Babič (vidimo jo v vlogi Jožetove mame Janje) je opozorila na pomemben vir igralskega navdiha, ki izvira iz dejstva, da gre za resnično zgodbo; za Denisa Bilasha, ki je odigral partizana-morilca, je pomembno, da take osebne zgodbe, ki so bile doslej »pod radarjem zgodovine«, pridejo na površje in jih spozna široko občinstvo; scenarist in režiser Matjaž Feguš pa je spomnil na pomen tega, da je zgodba prikazana skozi oči otroka ob vstopanju v najstništvo: gre za čas življenjskega prebujanje, ki pa je v tej zgodbi tudi čas prebujenja v krvav svet vojne in revolucionarne realnosti.

Moderator Martin Nahtigal. FOTO: Tatjana Splichal

Pot osebne angažiranosti

Projekciji filma Nebesa pod Triglavom – polna dvorana Antonovega doma jo je pospremila z aplavzom, ki ni odmeval v bučnosti, temveč v sočutju – je sledil pogovor, pri katerem so pod moderatorskim vodstvom zgodovinarja in urednika portala Domovina.je Martina Nahtigala sodelovali ljudje, ki so iz osebne izkušnje in zavzetosti spregovorili o obotavljanjih in opravljenih korakih na slovenski spravni oz. pomiritveni poti.

Odpuščanje edino v resnici preseka krog žrtveno-storilskega vrtenja in tudi drugo stran prisili k odzivu.

Pri pogovoru so namreč sodelovali nekdanji predsednik republike Borut Pahor, ki je spravna prizadevanja vgradil v temelje svojega razumevanja uresničevanja poslanstva biti predsednik za vse; dr. Mitja Ferenc, zgodovinar, član vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, pobudnik nedavne peticije o pravici do spomina in pokopa v Evropskem parlamentu; Romana Bider, pobudnica projekta Vseposvojitev; Peter Hribar, nečak umorjenih zakoncev Ksenije in Rada Hribar, ki je za v iskanju narodne pomiritve oblikoval lasten model individualnega zorenja od pravne rehabilitacije žrtev do odpuščanja storilcem. Začnimo nizanje utrinkov iz razprave prav s slednjim.

Peter Hribar. FOTO: Tatjana Splichal

Pot odpuščanjskega zorenja 

Peter Hribar je že pred leti zagovarjal stališče, da v slovenskih razmerah sprava (še) ni mogoča, da lahko opravimo le korake k pomiritvi. Tudi danes ostaja pri tem prepričanju. Po njegovi presoji bi bilo zato smiselno, da bi se odločili in sploh nehali govoriti o spravi, saj v sedanjih okoliščinah, v kakršnih živimo v slovenski državi, nima možnosti uresničitve. Bolje je torej govoriti o pomiritvi.

In kako vidi korake k njej? Na podlagi lastne izkušnje, ko je dosegel osebno odpuščanje storilcem zločina nad njegovimi sorodniki, in izkušenj ljudi, ki jim je pomagal na podobni poti odpuščanjskega zorenja, je dozorelo spoznanje, da je to ena izmed – morda pa celo edina – prava pot, za katero pa ni čisto jasno, ali je splošno uporabna. Odpuščanje namreč edino v resnici preseka krog žrtveno-storilskega vrtenja in tudi drugo stran prisili k odzivu. Morda je ta odziv tudi provokacija – kar se ta čas dogaja ob primeru nekdanjega župana v Šenčurju pri Kranju Antona Umnika –, a tudi takšna reakcija je boljša kot nikakršna.

Sprava lahko pride samo iz ljudstva, od nikoder drugod.

Hribarjev model pomiritve je naslednji. Tiste, ki želijo slediti njegovi poti, najprej napoti k pravni rehabilitaciji umorjenih svojcev. Šele ko sodna odločba jasno pokaže, da žrtev nima ničesar na duši, sledijo naslednji koraki. S sodni odločbo namreč svojci dobijo v roke uradno odločitev, ki iz preteklosti sega v današnji čas, in to je odločitev o nedolžnosti žrtve, ki ji nihče v nobenih okoliščinah več ne more ničesar očitati. Sledi čas odpuščanjskega (do)zorenja, ki doživi zunanji izraz v objavi osmrtnice in memoriam, v kateri je navedeno, za koga gre in kaj se mu je zgodilo, na koncu pa je dodano javno izraženo odpuščanje storilcem. Hkrati je na naslov predsednika republike poslano pismo s pobudo za javno opravičilo (Borut Pahor se je na taki pismi v primeru zakoncev Hribar in rodbine Hudnik odzval, sedanja predsednica pa se v primeru omenjenega Antona Umnika ni odzvala).

Pot, ki jo zagovarja Peter Hribar, je torej, kot je dejal, »v popolnem nasprotju z gospo Spomenko Hribar in še nekaterimi iz tega kroga«, predvsem na »rdeči strani«; po njihovi ideji bi namreč opravičilo moralo biti množično, zajeti bi moralo praktično vso populacijo in z eno izjavo, sprejeto v parlamentu, bi, povedano slikovito, od polnoči dalje po sprejeti izjavi veljala sprava med Slovenci za vse enako. Tako nikakor ne gre, je prepričan Peter Hribar: to je namreč princip od zgoraj navzdol, sam pa zagovarja princip od spodaj navzgor, kajti »sprava lahko pride samo iz ljudstva, od nikoder drugod«. To pa je dolgotrajen proces in s to dolgotrajnosti se je preprosto treba sprijazniti: »Če smo čakali 80 let, jih bomo pa še 80,« če bo potrebno, je svoj premislek sklenil Peter Hribar.

Borut Pahor. FOTO: Tatjana Splichal

Pot narodnega in političnega zorenja 

Nekdanji predsednik republike Borut Pahor se je v svojem nastopu odzval na takšno Hribarjevo stališče. Če po eni strani priznava vednost takšnega, torej izrazito individualnega načela, pa po drugi strani vztraja pri pomenu deklarativnega dokumenta. Sam je bil namreč v času opravljanja predsedniške funkcije pobudnik, da bi tak dokument – po možnosti s parlamentarno potrditvijo – dejansko dobili. Iz te pobude je nastala izjava o slovenski spravi, ki jo je sprejela Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Pahor je izrazil prepričanje: če bi bil ta dokument sprejet tudi na ravni državnega zbora – SAZU je namreč pozvala državne institucije, da ga posvojijo –, potem se skorajda ne bi moglo zgoditi to, kar se je zgodilo 16. maja lani, ko je sedanja Golobova vlada na nočni dopisni seji ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunizma, ki ga je razglasila prejšnja Janševa vlada. Takšna odločitev bi bila še bolj razvidna ne le kot moralni, temveč tudi formalni korak nazaj.

Živimo v času, ko ob številnih zloveščih znamenjih ni prav nič jasno, kaj se utegne zgoditi v prihodnje.

Prav ukinitev spominskega dneva za žrtve komunizma je bila tista zadeva, ob kateri se je Borut Pahor prvič javno oglasil v vlogi bivšega predsednika republike in odločitev Golobove vlade izrecno kritiziral. Ta kritika izhaja iz zavedanja, da moramo ne samo zdraviti rane, ki so bile v preteklosti zadane slovenskemu narodu, temveč da moramo ob tem zavestno stopiti na pot narodnega in političnega zorenja – zaradi naše prihodnosti. Živimo namreč v času, ko ob številnih zloveščih znamenjih ni prav nič jasno, kaj se utegne zgoditi v prihodnje. Kar vidimo, nam mora biti svarilo, da kot narod in država, tudi če bi se nam zgodilo kaj proti naši volji, ostanemo skupaj; ne bi se smeli zaradi razlik med nami, ki segajo v tragično preteklost, (znova) razklati, temveč moramo poskušati s temi razlikami spoštljivo živeti, jih s kompromisi blažiti, zlasti z vživljanjem v bolečino drugega pa tudi presegati in se ob tem učiti iz zgodovine.

Dr. Mitja Ferenc. FOTO: Tatjana Splichal

Pot zorenja spoštljivega spomina in pokopa 

Eden od učiteljev na tej poti je prav dr. Mitja Ferenc. Kako je osebno doživel ogled filma Nebesa pod Triglavom, ga je izzval moderator pogovora. »Spomnil me je na vse tiste zgodbe, ki sem jih poslušal, ko sem hodil po Sloveniji od leta 1999, pa potem intenzivno do Hude jame marca 2009, pa potem še naprej vse do današnjih dni – ko sem poslušal zgodbe tisočerih ljudi, ki so se mi zaupali in mi ob tem pokazali tudi lokacije prikritih grobišč, da smo jih lahko evidentirali, sondirali, ekshumirali – da smo prišli do žrtev,« je odgovoril dr. Ferenc. Takšni filmi so po zgodovinarjevih besedah nujno potrebni, saj poglabljajo sočutje, spodbujajo premislek o usodi konkretnih ljudi in tako presegajo črno-bel pogled, ki smo ga bili vajeni v prejšnjem enopartijskem sistemu, ko ni bilo prostora za drugačne poglede na zgodovino.

Takšen pogled je razprla tudi državljanska peticija o pravici do spoštljivega spomina in pokopa, ki jo je dr. Ferenc lani poleti kot prvi podpisnik naslovil na Evropski parlament. Kako na to peticijo gleda z dvotedenske razdalje po obravnavi na parlamentarnem odboru za peticije 14. februarja?

Čeprav dr. Ferenc nima sorodnikov, ki bi bili udeleženi v bratomorni državljanski vojni, so ga usode ljudi, ki jih je poslušal ob evidentiranju prikritih morišč in grobišč, globoko zaznamovale.

Dr. Ferenc se je vnaprej zavedal dejstva, da bo zagovor te peticije v javnosti lahko predstavljen v slogu, češ, da je le »figura« te ali one stranke (v tem primeru SDS, saj je bila peticija vložena preko evropske poslanke te stranke Romane Tomc). A to tveganje je bilo treba pustiti ob strani, saj je bilo bistveno močnejše gonilo moralno prepričanje, da je treba nekaj narediti po tistem, ko je 16. maja lani sedanja vlada v času, ko so ljudje na spominski slovesnosti na trgu pred parlamentom prižigali svečke, ukinila dan spomina na žrtve komunizma. Ta poteza je dr. Ferenca osebno zabolela; čeprav nima sorodnikov, ki bi bili udeleženi v bratomorni državljanski vojni, so ga usode ljudi, ki jih je poslušal ob evidentiranju prikritih morišč in grobišč, globoko zaznamovale – in ob teh usodah se je čutil zavezanega, da s kolegi zgodovinarji javnost opozori na napačnost vladne odločitve. 

Ker pa je šlo to opozorilo mimo oblastnih ušes, je padla pobuda za pot v Evropski parlament. Na zagovor svoje peticije je šel 14. februarja v Bruselj z mešanimi občutki in ne ravno visokimi pričakovanji, a dogajanje v odboru je pokazalo drugačno podobo: skoraj soglasno podporo peticiji in sklepe, naslovljene na slovensko vlado, med njimi tudi poziv, naj znova uvede dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Izkazalo se je pravilnost odločitve obvestiti tudi Evropski parlament o tem, da je odnos do žrtev enega (tj. komunističnega) totalitarnega režima v Sloveniji drugačen kot odnos do drugih dveh (tj. nacističnega in fašističnega) totalitarnih režimov.

Romana Bider. FOTO: Tatjana Splichal

Pot zorenja v trpljenju

V slovenski spravni proces prepoznavno vstopa tudi pobudnica projekta Vseposvojitev, ki bo aprila praznoval desetletnico. Kot je pojasnila Roman Bider, se v tej pobudi zbirajo ljudje, ki so pripravljeni biti varuhi spomina na eno izmed oseb, ki so umrle v drugi svetovni vojni. Gre torej za vzpostavljanje osebnega odnosa, ki je ključen na spravni poti. V tej luči prepoznava tudi dragocenost filma Nebesa pod Triglavom, saj vzpostavlja prav tak oseben odnos in zbuja ganjenost. »Brez da nas nekaj gane, zadene, ne bomo ničesar naredili, bomo samo pametovali,« je prepričana Romana Bider.

Vsako trpljenje nosi s seboj tudi nekaj odrešilnega.

Ob tem se je spomnila začetkov pobude Vseposvojitev, o kateri se je pogovarjala tudi s pokojnim profesorjem Justinom Stanovnikom. Ta je njeno predstavitev strnil v vprašanje: »Gospa, vi bi torej radi, da bi mi postali boljši ljudje?« Prav to je cilj pobude Vseposvojitev – a želja postati boljši ljudje terja tudi razmislek, kateri in kakšni so procesi, ki lahko k temu vodijo. »Boljše nas dela to, da nas nekaj prizadene in da iz tiste prizadetosti potem reagiramo – reagiramo v smislu etične ustvarjalnosti; etična ustvarjalnost pa se razvija v polju resničnosti, dobrote in ljubezni,« je dejala Romana Bider.

Kakšne pa so njene želje za prihodnost ob skorajšnji desetletnici pobude  Vseposvojitev? Te želje izhajajo iz vedrega pogleda na navidez ne prav vedro dejstvo: da v trpljenju zorimo. Psihologi temu pravijo posttravmatska rast. Vsi imamo izkušnje s tem, da smo ob soočenju z nečim hudim, kar se nam pripeti, sprva obupani, čez čas pa vidimo, da se iz tega rojeva tudi marsikaj dobrega. To so denimo pokazale lanske katastrofalne poplave. Romana Bider prihaja iz Zgornje Savinjske doline, ki je bila zelo prizadeta, toda še močnejše kot naravna katastrofa je bilo spoznanje, koliko dobrega je to potegnilo iz ljudi – koliko sočutja, vživljanja v bolečino drugega, solidarnosti. »Vsako trpljenje nosi s seboj tudi nekaj odrešilnega,« je prepričana Romana Bider. Kot narodna skupnost se zato ne bi smeli izogibati križev, zanikati, kar se nam je zgodilo. Sprejeti ta križ pomeni narediti korak k odprtosti do vsega, pa naj bo še tako strašno.

David Sipoš. FOTO: Tatjana Splichal

Filmska umetniška pot

Enega bistvenih korakov take odprtosti ponuja prav filmska umetnost. David Sipoš je ob koncu prireditve v Antonovem domu napovedal nadaljevanje prizadevanj svoje produkcijskega hiše na področju, na katerega ta čas – tudi s spletno premiero 3. marca – vstopa film Nebesa pod Triglavom. Ekipa studia namreč načrtuje filmsko trilogijo, ki bi predstavila tri poglavja povojnega dogajanja: vračanje domobrancev z Vetrinja v Slovenijo, Teharje in Kočevski rog. Zbranim so bili predstavljeni prvi kadri prvega filma iz te trilogije pod delovnim naslovom Exodus 1945, v katerem bo prikazana vetrinjska zgodb skozi oči Janeza Janeža in Valentina Meršola.

Izvedba ambicioznega projekta pa je seveda odvisna (tudi) od finančnih sredstev, ki bodo na voljo, zato je Sipoš na zbrano občinstvo v Antonovem domu – in seveda na celotno javnost – naslovil prošnjo, naj pomagajo pri njegovi uresničitvi.

Peter Hribar, Borut Pahor in David Sipoš. FOTO: Tatjana Splichal