Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,7–11)

FOTO: Pexels.


Začnimo s človekovo pozicijo: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal« (Mr 1,7). »Nisem vreden«, to je človekov pravilni položaj, ki ga kot oznanjevalec zavzame Janez Krstnik, torej videti, da je kdo, ki je »močnejši od mene«.

Ne, da bi se s tem stavili v nič, saj ne govorimo o »ničvrednosti«, o »nevrednosti« govorimo, o nepopolnosti, če želite, da bi razumeli, kdo je v življenju Gospodar in kdo služabnik, kdo je Učitelj in kdo učenec. Kdo izvir in kdo pije iz njega. In da bi dojeli, da je to najlepša drža, ki jo je v življenju sploh mogoče zavzeti, položaj učenca, ki mu lahko drugače rečemo tudi pozicija obdarovanca.

Oče, Učitelj, Prijatelj

Ja, biti učenec, zavedati se svoje nepopolnosti je tako pomembna drža, da bi človek živel dobro. »Človek potrebuje informacije, ki vsebujejo smisel in cilj, /saj se/ človek iz tega, kar ve, odloča za to, kar je.« (F. Rosini)

Samo tako lahko človek živi, z neko trdno skalo, na katero je postavljen temelj njegovega življenja, če se namreč opira zgolj nase, potem plava v nekem brezobličnem kaosu, kjer je vse relativno in kjer si ga lahko spreminjajoči se svet podaja kot žogo.

Zato je bil tudi Jezus najprej učenec. Ko je bil namreč krščen, »brž ko je stopil iz vode, je zagledal razprta nebesa in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes« (Mr 1,10-11a). Gledal je in poslušal.

Trije učitelji so vklesali njegovo pot, pretrgana, razodeta nebesa, ki so nehala biti nekaj tako skritega in neznanega, Duh, ki se spušča v pozornosti in skrbi, in Glas, ki govori: »Ti si moj ljubljeni, rad te imam, ti mi pripadaš in jaz tebi.«

Nebesa, ki so cilj in smisel, Duh, ki ustvarja pot do njega, Glas, ki je spremstvo na njej. Oče, ki vceplja vrednote, Učitelj, ki jih na razne načine preizkuša, Prijatelj, ki ob tem nikoli ne odide.

Drža učenca

Vendar vse to lahko vidi in sliši samo nekdo, ki zavzame držo učenca. Nekdo, ki si pusti kaj dopovedati, tudi če je to v nasprotju s tem, o čemer je prepričan. Nekdo, ki je sposoben vsaj podvomiti, če že ne zamenjati svojih mnenj, prepričanj.

Nekdo, ki se zaveda svoje nepopolnosti, ki je sposoben priznati, da se je zmotil, in pustiti, da ga ima vsakdo in vsaka stvar česa naučiti, ne glede na to, koliko je star in kakšen položaj zavzema. Nekdo, ki razume, da smo v Kristusovi drži do življenja, vse dokler se mu pustimo učiti.

Zato je treba ostati učenec za vse življenje. Da bi imeli temelj, »da nas ne bo vsak veter nauka zanašal, kadar ljudje varajo in zvijačno zavajajo v zmoto, marveč bomo ostali v resnici in bomo v ljubezni v vsem rasli k njemu, ki je glava, Kristus« (Ef 4,14-15).
Nebesa, Duh in Glas se namreč vedno razodevajo. In kdor ostane učenec, jih bo videl in slišal.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (02/2020).