Saša Einsiedler. FOTO: Tatjana Splichal.


Saša je ženska, ki pusti pečat s svojo iskrenostjo, pogledom na svojo preteklost, iz katere jo poznamo kot TV-voditeljico, pevko in morda tudi iz rumenega tiska. Iz osebnih viharjev je s pomočjo dela na sebi in s kopico izobraževanj izšla ne le kot preživela, ampak vzcvetela.

Nemogoče je prezreti njen velik optimizem in naravnanost k stalnemu iskanju novega ter dobrega nasploh. Vse nabrano znanje in izkušnje združuje pod poslovno streho kot trenerka uspešnosti.

Začniva na skupni točki: obe imava pet otrok. Kar pogumno za današnje čase. Kako ste rasli kot mama?

Najbolj zanimivo je, da je ta moja rast z otroki izšla iz prve misli v najstništvu, da sploh ne bom imela svojih otrok. Da je toliko žalostnih in zapuščenih po svetu, da bom enega posvojila in bom s tem naredila nekaj dobrega za svet.

Seveda se mi je potem zdelo, da če mi je bilo dano, da sem zanosila, da nikakor ne bi mogla reči življenju ne. Vsako življenje sem sprejela odprtih rok, ker je zame to največji čudež vseh čudežev.

Biti posrednik življenja je res blagor. Še danes sem srečna, da sem petkrat rekla ja, ne glede na to, da sem potem ostala sama z vsemi petimi.

Pa je bilo kdaj tudi težko? Tako težko, da bi kar obupala?

Ja, je bilo, ampak očitno imam srečo, da imam vrojen nekakšen dar za to, da ne obupavam. Verjetno ne bom nikoli pozabila trenutka samote, ko sem se zalotila, da sem se v joku ulegla na tla.

Po ploščicah je bilo vse mokro od solz in spraševala sem se, zakaj se mora to dogajati meni, saj vendar ne želim ničesar slabega.

Pogovarjala sem se z Bogom, da nočem več tako živeti, in v tistem hipu me je spreletelo: glej, za sabo imaš pet otrok, ki si jim zgled. In če hočeš, da bo njim dobro, moraš biti najprej ti dobro!

Tudi kasneje me je v takih trenutkih vedno dvigala ta misel. Ljubezen do otrok je velikokrat moje gonilo.


FOTO: Tatjana Splichal.

Ta misel – poskrbi zase! – se mi zdi, da je prisotna kot vsesplošni slogan. Kje vidite tanko mejo med zdravo skrbjo zase in egoizmom?

Tudi sama sem se to velikokrat spraševala. Vedno me je skrbelo, da ne bi šla čez to mejo. Ugotovila sem, da tisti, ki nismo od nekdaj navajeni poskrbeti zase, težko prestopimo to mejo. Namreč v trenutku, ko znamo biti sočutni, vemo, da je naše delo velikokrat na drugi strani – da se sploh naučimo skrbeti zase, ker preveč skrbimo samo za druge.

Ko pa pridemo do tega, da smo vredni, da skrbimo tudi zase, je to zmaga. Če ne poskrbim zase – da sem spočita, dobre volje, potem seveda ne morem toliko dajati svojim bližnjim. Iz prazne vreče ne morem dajati.

Verjetno je bil to proces, ki pregovorno »pridnim« Slovencem ni ravno položen v zibelko. Iz posvečanja samo drugim se radi rodijo stavki: Tako pač je. Je treba potrpeti. Nezmožnost postavljanja meja lahko vodi v kronično nezadovoljstvo, tudi izgorelost. Kje vi postavite svojo mejo?

To je neprestani cikel. Vedno znova prihajajo situacije, kjer se učim postavljati meje. Okoliščine se ves čas spreminjajo in me preizkušajo, sploh otroci. Ves čas se vrtim okoli vprašanj: Kje sem kot mama, ki je na razpolago? Sem zelo potrpežljiva in se z otroki veliko pogovarjam, jih poslušam in podpiram.

V nekem trenutku pa začutim, da ne morem več, da nisem zbrana, ker sem utrujena. Kaj narediti v takem trenutku? Iti preko sebe in dovoliti, da nekdo nekaj nalaga name, ali povedati, da sem utrujena in da ne morem več? Bom s tem ranila otroka ali ga bom s tem naučila, da mu lahko na lep način povem, da potrebujem trenutek zase. To je sproten proces učenja.

Večkrat rečete, da je največji del pogače uspeha družinsko življenje. Kar samo se pojavi vprašanje, kako o tem verjeti nekomu, ki ima za sabo dva razdrta zakona?

Pred nekaj dnevi sta imela moja starša 54. obletnico poroke in tako lepo ju je gledati v tem, kako se imata rada. To je bil vedno tudi moj ideal, za katerega sem bila v določenem obdobju življenja pripravljena zelo veliko narediti.

Mogoče sem se tudi zato z ločitvijo počutila še bolj opeharjeno za to lepo izkušnjo. Kot nekdo, ki je izkusil, kako je, ko ne gre. Ko me danes kdo vpraša za nasvet v zakonu, najprej rečem: poskusi vse, da družina ostane skupaj. Se res izplača.

Kje je tista meja, ko rečemo, zdaj pa res ne gre? Včasih so namreč potrebne majhne stvari, da se reši en zakon. Vedno pa morata biti za to dva. Sploh danes, ko nas je korona prisilila, da smo ljudje bistveno več skupaj, ni aktivnosti, v katere je en ali drug partner prej lahko malce zbežal.

Vsekakor svetujem, da se partnerja lotita težav in se pogovarjata. Imam veliko srečo, da teče že osmo leto, odkar sem v partnerski zvezi, ki je tisto, po čemer sem vse življenje hrepenela. Z vsem tem sem dobila izkušnjo, kako je, ko zares ni dobro, ko si prevaran, in na drugi strani, ko je dobro.


Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična (pomlad 2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ.