Marsikdo izmed nas se v šoli, na faksu, medprijatelji ali na delovnem mestu zaplete v besedne dvoboje, ki zadevajo naševrednote, najsibo vrednoto življenja, družine, vere ... Ob tem so mnogim povzročenebolečine, saj se pri tem blatijo naše najgloblje resnice, ki so položene v nas.
Frančiškanska Lenartova mladina iz Novega mesta se je odločila narediti korak naprej v razmišljanju o tej temi, zato smo 29. maja organizirali pogovorni večero vrednotah ter medse povabili s. Matejo Kraševec.

Postavili smo si vprašanje: kako živeti svoje krščanske vrednote v svetu, kjerse pljuva vsepovprek, kjer drugačno mnenje ni zaželeno. Tokrat smo si potzastavili nekako drugače, stran od glasnega argumentiranja in iskanja načinov,kako utišati tiste, ki želijo utišati nas.
Vrednote, ki so globoko zapisane v nas, najlažje v svet prinesemo s svojimživljenjem, z zgledom. Tako, da ne preklinjamo in govorimo opolzko, s primernimoblačenjem,  s prijaznostjo, s pogledomna tiste, ki ostajajo ob robu. Nikogar nam ni potrebno z besedami prepričevativ naš prav, saj je naša vest čista, in kot je zapisno v Svetem pismu: »In kjer vas ne sprejmejo, si otresite prah znog, ko odidete iz tistega kraja, v pričevanje proti njim (Lk 9,5).« To »otresanjeprahu« seveda ne namiguje, da na druge gledamo z vzvišenostjo, le pokaže na to,da nas blatenje drugih notranje ne zavezuje, nas ne potre, le tako lahko zenakim žarom naprej živimo svoje poslanstvo in z mero spoštljivosti izrazimosvoje mnenje.

Naj navedem še konkreten primer: Nekega večera pijani moški vstopi na avtobus,malo se zamaje in pobruha šoferja. Ta ga očitajoče pogleda in mu pravi »Poglejse, kakšen pa si, kot en pujs!« Ta pa mu odgovori, naj raje pogleda sebe.
Tudi mi bomo v metaforičnem smislu še mnogokratpobruhani, a naj nas pri tem spremlja misel, da lahko mi, tako kot šofer, lesperemo bruhanje iz sebe in ostanemo notranje lepi in vrednotno trdni ljudje,pijani moški pa bo tisti, ki bo še vedno s seboj nosil težko prtljagoraznovrstnih stisk, ki so povzročile slabost.
Zgled naj bo torej tisti, ki naj nas vodi pri življenju krščanskih vrednot, pritem pa ne pozabimo podati roke tistim, ki nas prosijo za pomoč.