Pri nas v Italiji smo tudi Slovenci imeli še do pred nekaj leti januar za mesec verskega tiska, kot smo rekli temu, ko se je v tistih časih v naših cerkvah od Milj do Trbiža molilo in tudi zbiralo denarne prispevke za naš katoliški tisk. Žal smo počasi opustili to navado, niti zavedeli se nismo, kako se je to zgodilo, a je to samo še en dokaz, kako se je spremenila naša družba in kako smo se spremenili tudi mi.

Preberite tudi: Sv. Frančišek Saleški – Krotki doktor

Pa sem tudi letos za Novi glas napisal uvodnik o mesecu verskega tiska ter poudaril, da moramo vztrajati, da bomo tudi v prihodnje vztrajali pri svojem delu, ki je danes drugačno, kot sem tudi iskreno povedal, da imamo lahko verniki tudi v tej družbi besedo, če le hočemo, če jo zahtevamo zase in smo zvesti resnici, veri in Cerkvi, predvsem pa smo v službi človeka in Cerkve.

Verniki imamo lahko tudi v tej družbi besedo, če le hočemo.

V času, ko je tiskana beseda dejansko ostala domena predvsem nas starejših ljudi, smo dolžni vztrajati tudi zaradi mladih, ki nas ne berejo in nas ne iščejo več v tiskanih izdajah, ampak nas, če nas, poiščejo na spletu, na tem velikanskem svetovnem križišču in tržišču vsega, saj je svetovni splet danes zares postal sodobni kraj srečevanj, novic, trgovine in seveda tudi laži, prevar, zlonamernih lažnih novic in zajedljivih komentarjev, tudi na račun nas, kristjanov, vse bolj pa kraj klevetanj in natolcevanj kot pa kraj iskrenega iskanja Resnice.

Iskati moramo nove poti do mladih in istočasno ostati zvesti starejšim bralkam in bralcem, na katere se v tej družbi vse bolj pozablja.

In vendar je treba vztrajati! Iskati moramo nove poti do mladih in istočasno ostati zvesti starejšim bralkam in bralcem, na katere se v tej družbi vse bolj pozablja, na kar nas nenehno opozarja papež Frančišek, ki pravi, da ne smemo pristajati na vseprisotno »kulturo odmetavanja«, tisto današnjo miselnost, ki zavrže starejše, »jih sicer ne ubije, a jih družbeno izniči«. Na svetovnem spletu je to več kot očitno, zato mi ne smemo biti taki. Preprosto povedano: biti moramo resnicoljubni, zvesti evangeliju in veselemu oznanilu, a tudi dejavni kristjani v Cerkvi in v družbi.

Moram povedati, da je tega v Sloveniji žal veliko več kot v Italiji.

Ko sem prej omenil zajedljivo sovražnost do vsega, kar diši po Cerkvi in nas kristjanih, moram povedati, da je tega v Sloveniji žal veliko več kot v Italiji. To boli človeka, ki skuša živeti kot kristjan, in to zelo boli tudi nas, ki smo dejavni del Cerkve, ki imamo Cerkev radi in se zavedamo tako njene svetosti kot grešnosti. Pri svojem delu moramo biti resnicoljubni, sem zapisal, to velja že za laične medije, kaj šele za nas, ki skušamo slediti evangeliju in se prepoznavamo v Cerkvi! In se hkrati zavedam, kako težko je pisati o stranpoteh v Cerkvi in biti obenem pošten in dostojanstven, da greh priznaš, ne obsojaš pa grešnika, a vendarle poveš, da tako ne gre. Koliko očitkov sem sam prejel na svoj račun ob zadnjem večjem škandalu, ki je pretresel Cerkev, češ da nismo dovolj poročali, da tudi mi prikrivamo in zamolčujemo v nebo vpijoče grehe! In je zares treba imeti mirne živce, ko po premisleku mirno odgovoriš, da ni res, da ne poročamo o stranpoteh, a da poročamo tako, da ne prizadenemo ne žrtev in obenem tudi ne širimo nepreverjenih informacij in ne natolcevanj, laži, zlonamernih podtikanj.

Težko je pisati o stranpoteh v Cerkvi in biti obenem pošten in dostojanstven, da greh priznaš, ne obsojaš pa grešnika, a vendarle poveš, da tako ne gre.

Predvsem pa sem vedno v imenu vseh svojih vernih bralk in bralcev napisal, da nas to izjemno boli, in seveda vse prosil za molitev, najprej seveda za žrtve, a tudi za naše duhovne pastirje, ki jim ni lahko. Ne smemo se bati napisati, da imamo radi Cerkev, bodimo iskreni in tudi povejmo, da nismo svetniki, a se trudimo slediti evangeliju, se trudimo živeti Cerkev in z našim malim prispevkom izboljšati tudi njo, ne nazadnje je Cerkev skupnost spreobrnjenih grešnikov!

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (4/2024).