Z Evo Jekovec sva se spoznali lani na koncertu gorenjskih srednješolskih zborov. Zbor škofjeloške gimnazije je bil zgovoren na poseben način, saj ni šlo samo za pravilno izveden nastop, ampak so pevci izžarevali uglašeno veselje in pesmi dali poseben pridih, ki se je dotaknil vseh. Pred nastopom na Gimnaziji Kranj je zborovodkinja Eva po intonaciji z nastopajočimi vzpostavila stik in bilo je, kot bi se med njimi zaiskrilo. Postavili so se vsak na svoje mesto in pesem ubrano in radoživo odpeli ter poželi dolg aplavz. Kdor poje ali celo vodi zbor, pa ve, da to ni samoumevno. Po koncertu sva izmenjali par besed, kontakt in se kmalu srečali.

Vsako nedeljo ob sedmih zjutraj orgla pri maši

Eva z glasbo in petjem raste od malega: »Že babica se je rada pohvalila, da je pela v Prešernovem zboru, pojemo pa vsi.« Evo so vpisali v glasbeno šolo Kranj na klavir: »Nisem bila hudo perspektiven glasbenik, vaj tako kot večina otrok nisem marala, so me pa zelo hitro uporabili v...