Bila bi precej bogata, če bi dobila evro vsakič, ko sem v zadnjih letih koga slišala tarnati, da nam primanjkuje duhovnih poklicev.

In vedno sem nekoliko slabe volje, ko to slišim. Ne zaradi dejstva, da nam primanjkuje bodočih duhovnikov. Saj to je sicer res! A še bolj me v slabo voljo spravi, da se ljudje nad tem toliko pritožujejo.

Živim v župniji Šmarje pri Jelšah, kjer eno šolsko leto živijo tudi fantje v propedevtičnem letniku – torej tisti, ki se pripravljajo na vstop v bogoslovje.

Župljani iz Šmarja na lastne oči gledamo VSE fante iz vse Slovenije, ki so se določeno leto odločili za duhovniški poklic. Letos že peto leto. Nekako gre vedno enako: že med poletnimi počitnicami sprašujemo duhovnika, njihovega koordinatorja, ali ima kaj novih prijav. In si veselo novice o novih bodočih duhovnikih delimo med seboj. Ko se novi propedevti oktobra priselijo v župnišče, oprezamo in stegujemo vratove, ali bomo kakšnega izmed bodočih bogoslovcev zagledali med...