V zadnjem delu skoraj dveurne razprave pa so sodelujoči podali tudi svoja stališča o predlogu Zakona o predčasnem prostovoljnem končanju življenja oziroma o evtanaziji.

Ogromno hinavščine

Da s cmokom v grlu spremlja razpravo, ki skuša zadnje dejanje življenja izbrisati ali ga želi napraviti kot nekaj načrtovanega, predvidljivega in nestresnega, je poudaril prof. Jože Faganel, dolgoletni predsednik Društva hemofilikov Slovenije. »Tu je ogromno hinavščine,« je dejal in izpostavil zavedanje, da vse, kar načrtujejo, da bo lepo organizirano, ne bo nikoli doletelo tistih v največjih stiskah – preprostih, osamljenih ljudi, brezdomcev.

Tudi trpljenje in smrt sta del življenja

»Zavedati se je treba, da je smrt del življenja, da bomo tudi mi umrli in da je tudi trpljenje del življenja. Soočanje s smrtjo nikoli ne more biti stvar družbe, ki bi določila tudi, kako se nas znebiti. Ne morem mimo misli, da je pomoč pri umiranju mišljena tudi kot povabilo: nehajte živeti!« je podčrtal prof. Faganel.

Nepovraten in dokončen pojem

Pogosta uporaba pojma evtanazija in poskus spraviti ga v javno debato je zelo nevarno početje, ker je pojem evtanazije zelo obsežen, globok pojem z izjemno težo, še zlasti pa je nepovraten in dokončen, je opozorila dr. Vida Drame Orožim, zdravnica, ki je vrsto let skrbela za moža z demenco.

Udeleženci okrogle mize v organizaciji Zdravniške zbornice Slovenije. FOTO: zajem zaslona

Paliativa, ortotanazija, distanazija

»Drugi pojmi, ki so pred tem in bi jih bilo dobro obravnavati in ljudem razložiti, so paliativa (o njej se premalo govori), ortotanazija (naravno umiranje – tako je umrl moj mož) in distanazija, ko skušamo življenje podaljšati za vsako ceno z vsemi možnimi sredstvi. To so pojmi, ki bi jih morali ljudje bolje poznati, imajo pa tudi prihodnost – to ni dokončnost, tukaj se lahko stvari še razpletejo v zelo pozitivni luči,« je opozorila zdravnica.

Kdo lahko sodi?

In navedla lastno izkušnjo številnih primerov, pri katerih je bila prisotna, ko so pričakovali, da bo nekdo umrl, pa se je oseba čudežno »zlizala« in se ji je življenje podaljšalo tudi za leto, dve ali tri. »Kdo torej lahko sodi, da bo neka oseba v določenem trenutku umrla? To je vselej lahko groba napaka in je treba biti pri tem izjemno pozoren, premišljen in previden.«

Naklonjen življenju

Blaž Urbanc, študent družboslovja, ki živi z mišično atrofijo, pri svojih letih sicer redko razmišlja o smrti, razume pa pomisleke vseh, ki de facto trpijo, pri čemer trpljenje pojmuje zlasti v smislu bolečine. Osebno pa je naklonjen življenju in ga bo skušal uživati čim dlje.

Distrofikom utreti pot v aktivno življenje

»Iz tega sledi, da bom skušal živeti in ponotranjiti moto tudi moje invalidske organizacije, društva distrofikov, ki pravi: distrofikom utreti pot v aktivno življenje in zdravje. Zagotovo bom zagovornik vseh ukrepov, ki bodo blažili posledico invalidnosti ali obolenja na način, da se oblikujejo javne politike, ki bodo v prvi vrsti zagovarjale voljo in dostojanstvo v življenju,« je pojasnil Urbanc.

Prostovoljno lahko izbirajo nepotrebne odločitve

Ko je mag. Franci Rozman, nekoč dializni bolnik, ki danes živi s transplantirano ledvico, izvedel za diagnozo in da bo moral na dializo, ni dejal, da noče na aparat zato, ker bi se ga bal, temveč ker ni hotel biti odvisen od družbe. »Zakaj bi morala zdaj družba zame plačevati, sem razmišljal. Ko se take možnosti odpirajo, začnejo bolniki o teh stvareh razmišljati in zelo prostovoljno lahko izbirajo nepotrebne odločitve,« je podčrtal.

Brez politike

Pri sebi je razčistil z razmislekom, da če bi katerega koli Slovenca vprašal, ali bi bil pripravljen plačevati dvakratno v zdravstveno blagajno, če bi mu potem nekdo napisal, da bo vseskozi zdrav, bi bili ljudje pripravljeni plačevati po trikrat, štirikrat več. Rozman je vesel, kadar se s tovrstnimi vprašanji ne ukvarja politika.

Poslušati zdravnike in bolnike

»Nasprotujem tako strankam, ki so za evtanazijo, kot tistim, ki so proti, saj ima politika izključno politične interese. Toliko časa sem pač bil v politiki, da sem leta 2018 uvidel, da če želim preživeti, moram iz te druščine izstopiti. Predvsem bi bilo treba poslušati zdravnike in bolnike. Če so v res redkih primerih zadeve za nekoga nevzdržne, jih ne more reševati zdravnik. Zdravnik rešuje življenja, za smer pa bi se morali poskrbeti drugače, če je sploh potrebno,« je dodal Rozman.

Spolzek klanec

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki je moderirala razpravo, v kateri je sodelovala še prostovoljka Društva onkoloških bolnikov Slovenije z lastno izkušnjo raka Nataša Elvira Jelenc, pa je navrgla podatek, da je med 195 svetovnimi državami le 9 takšnih s sprejeto evtanazijo, kar po njenem pritrjuje, da je to spolzek klanec, na katerem se lahko stvari tudi drugače iztečejo, kot je mišljeno.

Jože Faganel: Soočanje s smrtjo nikoli ne more biti stvar družbe, ki bi določila tudi, kako se nas znebiti. FOTO: Ivo Žajdela

Primer Švice

Izpostavila je primer Švice, ki ima že od leta 1936 uveden asistiran suicid, torej pomoč pri samomoru, toda to so komisije zunaj zdravstva in zdravstvenih ustanov. »Nekomu, ki želi umreti, komisija to odobri in odobri tudi recept, smrtonosno drogo, ki jo potem prevzame v lekarni in sam vzame. Tudi Avstrija in Nemčija sta sprejeli podobno, nikakor pa ne evtanazije,« poudari Zupanič Slavčeva.

Zdravnik ne bi smel nikoli ubijati

»Zdravnik ima tisočletne etične kodekse, ki so vedno nad zakoni. Tudi predlog zakona, ki je sprejet zunaj zdravstvenih organizacij in so se vse zdravniške organizacije strogo izrekle proti njemu, ne bi smel obligirati zdravstvenega osebja pri sodelovanju. Veliki zdravnik in etik, prof. Edmund Pellegrino, je dejal, da zdravnik ne bi smel nikoli ubijati in se tudi ne bi smel nikoli navaditi na ubijanje in smrt,« je poudarila moderatorka.

Socialni pritisk odvečnosti, obremenjevanja drugih, krivde

Navedla je še besede psihiatra prof. dr. Boruta Škodlarja, tudi člana Komisije za medicinsko etiko: »Bolniki s kroničnimi duševnimi motnjami so lahko močno izpostavljeni v primeru dopuščanja pomoči pri prekinitvi življenja in to je zdrsna podlaga, kjer se lahko znajdemo, če bi jo uveljavili. Ljudje z duševnimi motnjami v določenem stanju in določenem obdobju čutijo, da bi končali življenje, vendar je to del tega stanja; ko pa se izboljša, tega ne želijo več, želijo si živeti. Ob tem se poleg strahu pred izgubo lastne identitete in avtonomije vzpostavlja socialni pritisk odvečnosti, obremenjevanja drugih, krivde, tudi pritisk odločitve in napovedanega slovesa, ki človeka poleg trpljenja in bolečin potiskajo proti takšnim vratom izhoda.«

Življenje je največ, kar imamo

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec je še ponovila, da je življenje največ, kar imamo, radi ga imamo, oklepamo se ga, hvaležni smo civilizirani, humanistični družbi, ki solidarnostno čuti tudi s šibkejšimi in jim tudi nadalje želi, da smrt sprejemajo kot sestavni del življenja, vsem pa pusti naravno umreti in dotlej živeti človeka vredno življenje.