Alojzij Stepinac jebil hrvaški nadškof in kardinal, ki so ga vsi poznali po njegoviljubezni do Kristusa in Cerkve, ljubezni do molitve, zrelosti in duhovniškigorečnosti. Rodil se je leta 1989, umrl pa 10. februarja 1960. Za blaženega gaje leta 1998 v Mariji Bistrici pred okoli 400.000 romarji razglasil papež JanezPavel II. Ob beatifikaciji je dejal: »Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanjapredvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje jeimel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Nise bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija.«

Ob godu bl. Alojzija Stepinca ponovno objavljamo njegovživljenjepis in vas vabimo k prebiranju knjižice Luč na poti življenja, vkateri boste o njem izvedeli še več.

Rodil se je 8. maja 1898 v župniji Krašić. Po maturiv Zagrebu je leta 1916 nastopil vojaško službo v Karlovcu. Kot poročnikavstrijske vojske je bil poslan na italijansko bojišče. Julija 1918 so gaujeli, čez pet mesecev pa izpustili. Zatem je kot vojaški prostovoljec odšel vSolun. Po demobilizaciji se je leta 1919 vrnil domov in jeseni odšel študiratagronomijo v Zagreb, a že po enem semestru se je odločil, da bo raje pomagaločetu, ki je bil velik kmet. Starši so ga spodbujali, naj se poroči, in izbralsi je Marijo Horvat, ki jo je poznal kot verno dekle. Vendar pa z ženitvijo nibilo nič; Alojzij se je odločil za študij teologije na Gregoriani v Rimu, kjerje bil leta 1930 posvečen v duhovnika. Tako je bila uslišana molitev Alojzijevematere Barbare, ki je goreče molila in se trikrat na teden postila, da bi sinprejel milost duhovniškega poklica. Alojzij je za materino molitev izvedel šelepo posvečenju.

Ves Zagreb ga je cenil

Ko se je leta 1931 vrnil v Zagreb, ga je nadškof Bauer imenoval za škofijskegaceremonierja. Njegova posebna skrb so bili reveži. Nadškof je na njegovo pobudoustanovil Karitas. Stepinca so že takrat poznali po njegovi ljubezni doKristusa in Cerkve, ljubezni do molitve, zrelosti in duhovniški navdušenosti,kar je nadškofa Bauerja nagnilo k temu, da ga je predlagal za svojeganaslednika. »Tako me je presenetil, da sem prvi hip pomislil, da je starčka(nadškofa Bauerja) zapustila pamet,« je kasneje pripovedoval Alojzij Stepinac.Njegovo imenovanje za nadškofa 28. maja 1934, ko mu je bilo 36 let, je bilo zavse popolno presenečenje.

Škofovsko službo je začel z velikim zaupanjem in vero, kar izraža tudi njegovoškofovsko geslo: »Vate, Gospod, zaupam!« Bil je zelo povezan z laiškimizdruženji in mladinskimi skupinami, spodbujal verski tisk, odpravljanjerevščine, skrbel je za primerno pastoralo, posebej otrok in mladih. Gojil jeprijateljski odnos s svojimi duhovniki in bil očetovski z bogoslovci. P. MihaŽužek, ki je vojna leta preživel v Zagrebu, se spominja: »Nadškofa Stepinca ježe leta 1941 ves Zagreb cenil kot duhovnega človeka. Znano je bilo, da je možgloboke molitve, asket, poln nesebične ljubezni. Svoje ‘gospodinje' jespravljal v nenehne zadrege, ker je sproti vse razdal.«

Stepinac je poudarjal pravico vseh, tudi hrvaškega naroda, do neodvisnosti,zato je podpiral hrvaško državo, v marsičem pa je z oblastniki Neodvisne državeHrvatske (NDH), prihajal v nesoglasje zaradi njihovih ukrepov, saj so bili zaCerkev nesprejemljivi. Že aprila 1941 je obsodil protisrbsko in protijudovskozakonodajo, ki jo je sprejel režim. Ščitil je Jude in organiziral pobegjudovskih otrok na Madžarsko in v Palestino. Ko je kmalu po ustanovitvi državevoditelj NDH Pavelić ukazal množično streljanje Srbov, je Stepinac zapisal:»Kot nadškof protestiram proti temu nasilju: česa takega katoliška vera nedovoljuje. Prosim Vas, da sprejmete vse ukrepe, da niti en Srb ne bi bil večubit.« Pogosto je posredoval pri oblasteh, ko so preganjali pravoslavne Srbe,in bil pri tem marsikdaj uspešen. Ko so Nemci iz Štajerske izgnali skoraj vseduhovnike, je v okrožnici prosil hrvaške duhovnike, naj jih z odprtostjosprejmejo.

24. oktobra 1942 je dejal med pridigo: »Vsi ljudje vseh ras so božji otroci,vsi brez razlike, najsi bodo Romi, črnci, civilizirani Evropejci, Judje aliponosni Arijci, vsi imajo isto pravico, da rečejo: ‘Oče naš, ki si v nebesih.'Zato je katoliška Cerkev vedno obsodila in še obsoja vsako krivico in nasilje vimenu razredne, rasne ali nacionalne teorije. Ni mogoče iztrebljati Romov aliJudov, ker bi jih imeli za manjvredno raso.« Tako jasnih besed je bilo vtakratni Evropi slišati bolj malo. Njegove jasne obsodbe režima so objavljalipartizani pa tudi radio BBC, kar je razjezilo ustaše.

»Moja krivda je v tem, da ne klonim«

Ko so po osvoboditvi leta 1945 oblast prevzeli partizani, sobili nekaj mesecev odnosi med Cerkvijo in državo dobri. Zatem pa ga je Tito vosebnem pogovoru skušal prepričati, naj ustanovi narodno Cerkev in se odcepi odSvetega sedeža. Stepinac je odklonil. Skupaj z drugimi hrvaškimi škofi jeobjavil pismo, v katerem je obsodil politiko komunističnega režima, ki nispoštoval verske svobode, ki je nacionaliziral premoženje Cerkve, preganjalposameznike in pobijal duhovnike. Režimski mediji so začeli močno napadatiStepinca in škofe. Prijeli so ga in ga na montiranem procesu obsodili našestnajstletno prisilno delo. »Moja krivda je v tem,« je izjavil pred sodniki,»da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje priizpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samotrpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.« V zloglasnem zaporu v Lepoglavi jeprebil pet let, zatem pa so ga zaradi pritiskov mednarodne javnosti premestiliv župnišče v rojstnem Krašiću, kjer je ostal do smrti. Papež Pij XII. jenjegovo zvestobo Kristusu in Cerkvi 12. januarja 1953 nagradil: imenoval ga jeza kardinala. V Krašićih je veliko trpel zaradi stalnega policijskega nadzorain bolezni. Malo pred smrtjo, leta 1959, je v odgovoru oblastem zapisal: »Čerežim meni, da umiram prepočasi, naj me telesno popolnoma dotolče, kakor je vpravnem smislu storil pred štirinajstimi leti. Sveti Ciprijan je svojemukrvniku dal 25 zlatnikov, preden mu je ta odsekal glavo. Jaz nimam zlata. Vse,kar lahko dam, je molitev za tistega, ki mi bo zadal smrt, da mu Gospod odpustiin mu da večno življenje, meni pa da spokojno smrt.« Čeprav je bil do režimapovsem neuklonljiv, pa ni gojil nobenega sovraštva. »Eminenca (Stepinac) jerekel,« je februarja 1960 Titu pisala kiparka Mila Wood, »da bo po hudi bolezniprvo mašo opravil za Vas. Poleg tega je vedno poudarjal: tudi komunisti so našibratje, mi jih moramo ljubiti. Ste me razumeli? Mi jih moramo ljubiti.«

Več v knjigi Juraja Batelja Luč na potiživljenja.