Bog je nam staršem zaupal otroka. Izbral nas je tako rekoč za svoje 'ambasadorje'. Dal nam je zahtevno in čudovito nalogo, da v Njegovem imenu opravimo zelo pomembno delo v otrokovem življenju.

Vendar obstaja še drugi del te zgodbe. Bog bo uporabil tudi življenje našega otroka, da nadaljuje delo v nas. Oče nas ima sicer tako zelo rad, da nas sprejema take, kakršni smo. Vendar pa nas ima obenem preveč rad, da bi nas pustil, kjer smo. Nenehno nas kliče na pot rasti in zorenja. Kot naši otroci tudi mi potrebujemo Očetovo vzgojo. Potrebujemo Nekoga, ki nam ne bo obrnil hrbta, čeprav se spotikamo in vedno znova pademo.

Zato je prav, da se vprašamo: H kakšni rasti me Bog kliče preko mojega otroka? Morda prav preko njegovih težav ali bolezni, upiranja, zavračanja ...