Na prelomu stoletja smo dobili dokument Izberi življenje, leta 2012 pa pastoralni načrt Pridite in poglejte. Nastalo je tudi več podobnih, manj odmevnih dokumentov na škofijskih ravneh in pa takšnih, vezanih zgolj na posamezna področja.

Velika večina teh dokumentov pa ima eno skupno lastnost: le redki sklepi, ki so v njih zapisani, so se kasneje tudi uresničili.

Papežev jesenski sklic sinode z naslovom Hodimo skupaj je tako mnoge v Sloveniji, vključno z menoj, navdal z mešanimi občutki. Po eni strani so bili to občutki: »Odlično, to je to, kar Cerkev potrebuje!«, po drugi pa dvomi, češ: »Ah, spet se bo tresla gora, rodila pa miš.«

Le redki sklepi, ki so v njih zapisani, so se kasneje tudi uresničili.

Tokrat je nekaj drugače. Že branje spremnih dokumentov sinode pa daje slutiti nekaj drugačnega. Glavni poudarek tega triletnega procesa ni na dokumentu, ki bo na koncu nastal, ampak na poti, ki naj bi Cerkev do njega pripeljala.

Pripravljalni dokument veliko več kot o ciljih sinode govori o držah, ki so potrebne, da se bo med sinodo morda zgodilo nekaj bistvenega. O držah pri načrtovanju, pogovoru in delu, ki so po eni strani temeljne, po drugi pa jih v današnjem svetu tako zelo primanjkuje.

Upam si trditi, da vsak pristen pogovor ali načrtovanje, ki vključuje tudi prisluškovanje Svetemu Duhu, v sebi skriva kakšen mali čudež. Z neprimernim pristopom pa ta čudež pogosto nevtraliziramo. 

Mnogi procesi, ki bi v Cerkvi in tudi širše v družbi lahko bili sinodalni, tako to niso – prav zaradi drž nas, ki smo v teh procesih navzoči.

Štiri škodljive drže. Na podlagi izkušenj s pogovori in načrtovanji, v katerih sem v zadnjih letih sodeloval sam, v našem prostoru prepoznavam štiri drže, ki najbolj zavirajo njihovo rodovitnost.

Pomanjkanje volje za spremembe. Svet se spreminja. Mnoge strukture, prakse, prioritete in odločitve, ki jih danes v Cerkvi živimo, so se uveljavile v zelo drugačnih časih in nikakor ne z mislijo, da bo tako za vedno. 

Mi pa se jih držimo, ne da bi premislili, ali v današnjem času še prinašajo dovolj sadu ali ne. Seveda tu ne govorim o temeljih naše vere, ampak pogosto o zelo nebistvenih stvareh, ki pa pobirajo veliko energije.

Težave vidimo povsod drugod, le v sebi ne. Praviloma se vsi zavedamo, da nismo popolni in da delamo napake. A ko razmišljamo, kaj bi lahko bilo drugače, najprej prepoznamo stvari, ki bi jih morali storiti drugi, ne mi. 

Morda je to tudi res, a ko si želimo nekaj spremeniti, je vredno razmišljati le o tistih spremembah, ki jih lahko začnemo sami, ne drugi.

Lastne ideje namesto prisluškovanja Duhu. Sveti Duh pogosto deluje obratno, kot bi delovala zgolj »zdrava pamet«. Dopustiti, da nas vodi Duh, včasih pomeni tudi narediti kaj drznega, pa čeprav zgolj »pri zdravi pameti« tega ne bi storili.

Bom pa sam! V pogovorih nam pogosto zmanjka časa in volje, da bi izoblikovali skupna stališča ali načrte. Ustavimo se na sredini poti in gremo »v akcijo« raje vsak sam. A skupaj je vedno bolje!

Skušajmo v svoje pogovore in načrtovanja vnesti vsaj katero od teh štirih drž – in sinoda bo postala začetek nečesa novega!

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (13/2022).