Škof Žerdin s stalnim diakonom in profesorico na Univerzi Nopoki, foto: osebni arhiv

Msgr. Anton Žerdin (njegovo polno ime je Gerardo Antonio Žerdín Bukovec), rojak iz Lendave, frančiškan in dolgoletni misijonar v Peruju, je škof v apostolskem vikariatu San Ramon, velikem 72.000 kvadratnih kilometrov (več kot tri Slovenije) v samem osrčju perujske Selve, neprehodnega deževnega pragozda, ki je del širše Amazonije. Kot izjemen uspeh pri pastoralnem delu in skrbi za domorodne prebivalce mu pripisujejo vključevanje Indijancev v pastoralno delo in ustanovitev univerze za domorodne Indijance v njihovih jezikih.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

O svojem poreklu je povedal:

»Rodil sem se v Sloveniji v mešani družini. Moj stari oče je bil Slovenec in se je priženil v Čentibo, tedaj večinsko madžarsko vasico pri Lendavi. Naša hiša je bila na koncu vasi. Ob nedeljah smo peš hodili k maši v Lendavo. Ko sem bil star štiri leta, se je moja družina preselila v Subotico na severu Vojvodine. Tam sem preživel otroštvo in končal madžarsko osnovno šolo. Vsak dan sem hodil ministrirat v tamkajšnjo frančiškansko cerkev in v meni se je porodila želja, da bi postal frančiškan. S petnajstimi leti sem šel na Hrvaško, kjer sem se v Samoboru, Cerniku, na Reki in v Zagrebu pripravljal na poklic.«

Kako se je zgodilo, da ste se tako mladi znašli sredi amazonskega pragozda?

Nekje pred koncem študija teologije, leta 1975, nas je v Zagrebu obiskal msgr. Luis Blas Maestu, frančiškan, misijonar in škof iz Peruja, ker je iskal mlade misijonarje za svoje območje. Mene je misijonski poklic že takrat mikal, kajti že kot bogoslovec sem rad govoril, da se nikakor ne vidim kot gospod, ki »pregleduje stare župnijske knjige«. Bolj za šalo kot zares smo takrat trije bogoslovci izrazili zanimanje, toda misijonski škof nas je vzel zelo resno, provincial nas je podprl in že so se začele priprave in poslavljanje od presenečenih staršev. V nekaj mesecih smo se vsi trije že znašli v Južni Ameriki, v amazonskem Peruju. Tri mesece po prihodu sem prejel duhovniško posvečenje in bil poslan v mesto Atalaya, najbolj odročen misijon, z misijonskim območjem obsega Slovenije. Do tod si lahko prišel samo z letalom in potem smo misijonsko obiskovali domorodne skupnosti, dostopne edino na čolnih po rekah Tambo in Ucayali. Leta 1980 sem med domorodnimi Indijanci Shipibo ustanovil misijon Cumaria in v njem deloval deset let.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.