Dario iz Hrvaške je bil mlad in uspešen, »življenje je dihal s polnimi pljuči«, le Boga si je prirejal po svojem okusu. Imel se je za vernika, a ta Bog je bil prilagojen njegovim vase zaverovanim željam in potrebam. Nenadoma se je situacija obrnila – izgubil je službo, prijatelje, družino in se čez noč znašel praktično brez vsega. Sorodnik ga je v stiski odpeljal k danes že pokojnemu duhovniku Marijanu Arharju v Črni Vrh nad Polhovim Gradcem. Ob prihodu ga je Marijan objel, dolgo molčal in tiho spregovoril: »Vedel sem, da boš prišel.« Za Daria je bilo to doživetje miru, topline in predvsem olajšanja. V naslednji noči je doživel spreobrnjenje, izpovedal se je svoji ženi o vsem, kar se mu je zgodilo, in čez teden dni sta v Črnem Vrhu pri Marijanu obnovila poročne zaobljube ... Ni se vse uredilo čez noč, a Dario pravi: »Postal sem človek, kakršen bi moral vedno biti – skromen in ponižen.« To ne pomeni, da je bila pot vedno lahka, toda postala je pot s spoznanjem, da je Bog tukaj, da ga...