»Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani.« FOTO: Pexels.


Kako se prepustiti Bogu in služiti njemu, ne pa mamonu? Kaj pomeni nabirati si zaklade v nebesih, ne pa tistih na zemlji?

Matej odgovor razloži (»Zato vam pravim«, ki uvaja naš odlomek) in povzame v trikrat ponovljenem (v vrsticah 25, 31 in 34) paru besed: Me merimnáte ali po slovensko »Ne skrbite« oz. »Ne bodite v skrbeh«.

Ti trije vzkliki odlomek lepo razdelijo v tri sklope, v katerih se sporočilo odlomka stopnjuje in počasi privede do temeljnega sporočila: Skrbite najprej za kraljestvo in vse drugo bo prišlo s tem! Seveda pri tem ne gre za to, da naj bi bili brezbrižni, da bi bilo kristjanu pred življenjem vseeno. Gre za to, da skrb za življenje oz. prihodnost ne bi prevladovala nad zaupanjem.

Glagol merimnáo skuša opisati občutje, ko nekaj, kar je sicer eksistencialno pomembno, prevzema celotno srce. Dobesedno naj bi glagol pomenil »biti razdeljen na koščke«, torej biti raztresen, kar lepo pokaže uporaba istega glagola v Jezusovi graji Marti, ki jo skrbi in vznemirja veliko stvari (Lk 10,41). Ponavadi gre za materialno varnost, ki lahko zaduši pravo bistvo življenja in s tem oznanilo kraljestva, kar Jezus kasneje razloži v priliki o sejalcu (Mt 13,22).

Pri tem v besedilu srečamo veliko retoričnih vprašanj, ki ne samo da lepo izpilijo slog, marveč tudi postavljajo vse primere v premislek bralcu. Vsako vprašanje, tudi retorično, namreč izziva odgovor. In prav to hoče v bralcu sprožiti odlomek o tem, komu bomo s svojim življenjem služili.

1. del (25-30)

Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? (25)

Prvi »ne skrbite« je postavljen v sedanjik, kar seveda ne pomeni samo tega trenutka, ampak opisuje dejanje, ki se izvaja vedno, torej nekakšno »običajno stanje«, ki mu lahko rečemo tudi navada. Jezus torej ne govori o trenutkih, ko nas prevzema skrb, ampak o življenju, ki gre v smeri zaskrbljenosti nad materialno varnostjo in si ne dopusti miru.

Predmet človekove zaskrbljenosti je zato najprej življenje (gr. psyché), katerega skrbi so »jesti« in »piti« ter »telo« (soma), ki »se oblači«. Preden začne z razlago, pa Matej tem trditvam postavi še retorično vprašanje, ki predstavi prvi razlog, zakaj ni potrebno skrbeti: življenje in telo sta več kot jed in obleka, kar pomeni, da sta več vredna, kot tisto, kar ju vzdržuje.


»Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili … Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?« FOTO: Pexels.

Ker vidimo, da pri tem ne gre za razkošje, ampak za osnovne stvari, lahko sklepamo, da hoče evangelist postaviti v ospredje tisto, kar je človeku podarjeno, česar si ni zaslužil ali priboril s svojim delom.

Tisto, kar je dar od Boga, je torej več vredno od tega, kar človek stori, in ravno to naj bi bil najprepričljivejši argument za pouk, ki sledi.

Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo zaskrbljenostjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? (26-27)

Prvi primer za to, kako naj bi se učenec Kraljestva ravnal v življenju, so ptice neba, ki jih hrani vaš nebeški Oče. Ptice, ki preživijo, ne da bi posejale eno samo seme, so tako primer popolnega prepuščanja Očetu, ki daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim (Mt 5,45).

Poleg tega so to šibka in zelo ranljiva bitja, prepuščena na milost in nemilost, brez moči, a vendar brez strahu, tudi če se nimajo na kaj opreti razen na svoja krila in na zaupanje, da bo Bog poskrbel zanje. To je prvi ideal, ki ga postavi Jezus svojim učencem. Pridelek hrane je sicer odvisen tudi od dela, še najbolj pa od vremena, na katero človek ne more vplivati. Zato je tudi preživetje pravzaprav domena Boga, ne pa človeka. Če bo torej Bog hotel preživeti človeka, bo za to poskrbel. To je Jezusovo sporočilo, saj je človek za Boga celo pomembnejši od ptic, za katere tako vneto skrbi.

Zato je strah odveč. Bog, ki vas ima rad, bo za vas bolje poskrbel kot vaša skrb, s katero nikakor ne morete vplivati na potek svojega življenja. »Komolec« je dolžinska mera, slabega pol metra, ki pa na tem mestu predstavlja nekaj izjemno kratkega, ko govorimo o »dolžini« življenja.


Celoten prispevek je bil najprej objavljen v oktobrski izdaji revije Magnificat. Revijo lahko prelistate TUKAJ.

*Napovednik oktobrskega Magnificata TUKAJ.*