Fotografija je ilustrativna. Foto: Oton Naglost

Dani Sitar v članku priznava, da je nezakonski sin, ki med odraščanjem ob sebi ni imel očeta in ag je zelo pogrešal. Življenje brez »moškega modela«, kot se sam izrazi, gaje zaznamovalo za vedno. »Za odraščajočega fanta je oče heroj. Mojega heroja v mladosti ni bilo, sva pa v moji odrasli dobi postala dobra prijatelja in sva se dobro razumela. Mama, čeprav se je na vso moč trudila in živela samo zame, ni mogla nadomestiti očeta, ki bi znal postavljati in nadzorovati meje, me učil, kaj je prav in kaj ne, očeta, ob katerem bi se jaz počutil varnega, ki bi me učil spretnosti rokovanja z raznimi orodji, z mano »izgubljal čas« na nogometnem igrišču ali ob reki z ribiško palico v roki …« -zato se zavzema za družino, v kateri sta prisotna oče in mati, ki skrbita za dobro svojega otroka. Prav pokončni očetje in matere so skupaj izbojevali samostojnost. »Kako bodo živeli, če jim bomo vzeli brezskrbno otroštvo in dovolili, da jih že v zgodnjem otroštvu obremenjujejo s teorijo spola ter raznimi spolnimi veščinami in spolno »svobodo« brez omejitev?« se sprašuje avtor.

Država pa namesto, da bi podpirala usposabljanje moža in žene za složno in ljubeče sobivanje v zakonu in odgovorno starševstvo, se ukvarja z redefinicijo družine in izenačevanjem istospolnih zvez z zakonsko zvezo moškega in ženske. Dani Siter se s tem ne strinja, zato poziva, naj stopimo iz cone udobja, v kateri se noče izpostavljati, nočemo zastavljati svojega imena, in naj se danes udeležimo mirnega zborovanja v Ljubljani na Ploščadi pred parlamentom.

Kot razlog za vse to pa Dani Siter navaja pomanjkanje ljubezni. »Iz naše srede – iz naših misli in naših predstav o življenju – smo namreč izrinili Boga, ki je ljubezen.« kljub vsemu spoštuje in podpria željo istospolnih po ureditvi statusa in celo zahteva od države, da to ustrezno uredi, vendar ne z družinskim, ampak s posebnim zakonom.

Preberite si celoten članek.