Vzorci komunistične oblasti, ne pa služenja državljanom, čaščenje voditelja, ne pa zasledovanje in podrejanje ideji, je premočno. Poglejmo samo krščanske demokrate. Ideja ljubezni do bližnjega, socialna problematika … je razen izjemam bolj ali manj tuja. Predsedniku stranke je veliko pomembnejši osebni izgled, zunanjost, kot pa bistrost, modrost, predvsem pa osnova in bistvo krščanstva. Zato je stranka tam, kjer je. Na repu političnega vpliva. 

Kako drugačna je skrajna levica. Lažnivi kljukci, drugače jih ni mogoče označiti, imajo polna usta skrbi za pomoči potrebne in s socialno demagogijo vodijo vlado v propad državljanov, zlasti ostarelih. Državljani jim nasedajo, ker ne vidijo razkoraka med besedami in dejanji. Takega kraljestva laži, ki je že norčevanje iz državljanov, ni bilo niti pod komunizmom.

Državljani jim nasedajo, ker ne vidijo razkoraka med besedami in dejanji.

Vlada ima v parlamentu močno večino. Tega se zaveda in dela, kar hoče. Pri tem uživa ne samo razumevanje, ampak kar podporo evropske politike, ki ne razume problemov držav, ki so izšle izpod komunizma. Kar je trajalo pol stoletja, ne more izginiti preko noči. 

Predvsem pa je »plevel« diktature bolj trdoživ kot vitalnost demokracije. Vlado naj bi nadziral parlament, kjer ima ključno vlogo opozicija. Ta je v Sloveniji demonizirana. Pojmujejo jo kot nekdaj pod komunizmom: izdajalce države. Njene politike in pristaše demonizirajo, blatijo, ponižujejo, kriminalizirajo … Zlorabljanje demokracije kraljuje, laž je izenačena z resnico, pravica joka … 

»Plevel« diktature je bolj trdoživ kot vitalnost demokracije.

Ne gre samo za idejne probleme, ampak tudi za vsakdanje, življenjske. V imenu pomoči ljudem, ki so v lanskoletni naravni katastrofi doživeli strahotno nesrečo, mnogi so bili ob vse, domov ne samo ni mogoče obnoviti, ampak se morajo preseliti, je bilo zbranega ogromno denarja. Vlada pa predvsem obljublja, naredi pa nič. Nedavno je enemu nesrečnikov nek privatnik postavil nov dom, predsednik vlade, ki ni uresničil še nobene obljube, pa se je tam obnašal, kot da je to njegovo delo. Osnovnega sramu ne pozna. Do svojih besed in dejanj je popolnoma ravnodušen. Ne moti ga, če so prazne, lažne. Ni se mogoče znebiti občutka, da državljane prezira in se iz njih celo norčuje.

Ni prijetno pisati o slabem, zato naj zadostuje trditev, da parlament kot hram demokracije ne deluje v skladu z običaji in pravili demokracije. Zasluge gredo njegovi predsednici iz večinske vladne stranke, pravnice, ki si svoj poklic razlaga zelo po svoje. Pravna država že na vrhu ne deluje. Ne pomanjkljivosti, ampak grozljivih primerov bi lahko naštevali do neskončnosti. Žal ta pot nikamor ne pelje, še zlasti, ker se je predvolilni čas dejansko začel. 

Grozeče katastrofe se je treba rešiti. Opozicija, dedič osamosvojitve, se mora spoprijeti z napakami v lastnih vrstah. Ne zamenjati prepričanja, načel. Vprašanje je, zakaj ima vladna stran tako večino v parlamentu. Samotolažba, da je del državljanov neumen, je sprejemljiva, ne ponuja pa poti do zmage na prihodnjih volitvah. Soočiti se je treba z lastno krivdo neuspeha. Treba je pridobiti ljudi in dobiti volitve. Če zmorejo nasprotniki, zakaj ne bi tudi mi. Menjati je treba pristop do njih, ne lastnega prepričanja. 

Ljudi je treba pridobiti z napovedjo boljše prihodnosti.

Nenazadnje imamo izkušnje iz zgodovine. Predvojna klerikalna stranka ni bila stalna zmagovalka volitev, ker je zlorabljala vero, ampak ker je z delom prepričala ljudi. Ljudi je treba pridobiti z napovedjo boljše prihodnosti, ne pa z razpravami iz zgodovine ali ideološkimi temami. »Nekdanji« so se z zlorabo izobraževanja potrudili, da teh vprašanj sploh več ne razumejo.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (09/2024).