V adventnem času se nam zdi, da moramo pokazati bližnjim, kako radi jih imamo – tako, da jim kaj kupimo, če že nimamo časa zanje. V to naravnanost nas vabijo trgovci, ki so si izmislili »veseli december« in ves pomp okoli njega. Tudi kristjani smo temu nasedli in kar pozabili, da je v središču božiča Bog, Božji otrok in ne za potrebe reklam izmišljeni Božiček.

Po mestih se še pred začetkom adventa na »3-2-1-bumf« prižge milijon luči in veseljačenje se začne. Po­stavijo se stojnice s kramo, pečejo se čevapčiči, točijo se kuhančki, iz zvočnikov odmeva glasna glasba. Pridejo seveda tudi trije dobri možje, med njimi za potrebe »biznisa« celo škof Miklavž, a v Ljubljani brez križa na škofovski mitri. Ljudje se spravijo, kako naj rečem, v stanje zmanjšane razsodnosti. Da lažje odpirajo denarnice. Mnogi preveč na široko in zelo na globoko. Pravzaprav le drsamo s karticami, ki so na videz praktične, a so perfekten psihološki trik, zaradi katerega sploh ne opazimo...