Mednarodni paraolimpijski komite je v pričakovanju odprtja olimpijade v Parizu objavil imena in kratke predstavitve članov begunske ekipe, ki jo bo vodila Nyasha Mharakurwa: afriška športnica je na paraolimpijskih igrah v Londonu leta 2012 zastopala Zimbabve v tenisu na vozičku.

Paraolimpijska ekipa beguncev predstavlja več kot 100 milijonov prisilno razseljenih oseb in vseh invalidov. Športniki izvirajo iz Afganistana, Sirije, Irana, Kolumbije in Kameruna, azil pa so dobili v Nemčiji, Avstriji, Franciji, Veliki Britaniji, Grčiji in Italiji. Tekmovali bodo v šestih paraolimpijskih športih: atletiki, dvigovanju uteži, namiznem tenisu, taekwondoju, triatlonu in sabljanju.

V begunski ekipi na paraolimpijskih igrah v Parizu bodo tekmovali naslednji športniki:

- Salman Abbariki prihaja iz Irana, trenutno živi v Nemčiji. Sodeloval je na londonskih igrah leta 2012 v suvanju krogle in na azijskih paraolimpijskih igrah leta 2010, kjer je osvojil zlato medaljo in podrl azijski rekord.

- Ibrahim Al Hussein je bil rojen v Siriji, trenutno živi v Grčiji. Kot član begunske ekipe se bo udeležil svojih tretjih zaporednih paraolimpijskih iger. Po tekmovanju v paraplavanju bo letos tekmoval še v paratriatlonu.

- Guillaume Junior Atangana, doma iz Kameruna, trenutno živi v Združenem kraljestvu, tekmoval pa bo kot sprinter v disciplinah T11 na 100 in 400 metrov. Sodeloval je na paraolimpijskih igrah v Tokiu leta 2020, kjer je v teku na 400 metrov T11 zasedel četrto mesto.

- Hadi Darvish, doma iz Irana, ki trenutno živi v Nemčiji, bo tekmoval v dvigovanju uteži za invalide.

- Amelio Castro Grueso, ki prihaja iz Kameruna in trenutno živi v Italiji, bo tekmoval v sabljanju na vozičkih.

- Hadi Hassanzada iz Afganistana, ki trenutno živi v Avstriji, bo tekmoval v parataekwondoju.

- Zakia Khudadadi, tudi iz Afganistana, trenutno pa živi v Franciji, bo prav tako tekmovala v parataekwondoju.

- Sayed Amir Hossein Hosseini Pour, doma iz Irana, trenutno pa živi v Nemčiji, bo tekmoval v namiznem tenisu.

Preberite tudi: Tim Žnidaršič Svenšek: Ne tekmuješ za medalje, temveč zaradi užitka [VIDEO]

O pariški paraolimpijski begunski ekipi je spregovoril Filippo Grandi, visoki komisar Združenih narodov za begunce, ki je poudaril motivacijo celotne ekipe: »Na tretjih zaporednih paraolimpijskih igrah bo ekipa odločnih in navdihujočih športnikov beguncev svetu pokazala, kaj lahko dosežejo, če jim je dana priložnost. Begunci uspevajo, če dobijo priložnost, da uporabijo, razvijejo in pokažejo svoje spretnosti in talente v športu in na številnih drugih področjih v življenju.«

Filippo Grandi na letošnjih olimpijskih igrah v Parizu. FOTO: FB/Filippo Grandi

Pomen vključenosti v športu je v predgovoru h knjigi z naslovom Igre miru. Duša olimpijskih in paraolimpijskih iger poudaril tudi papež Frančišek: »Mislim na športnike s posebnimi potrebami. Vedno sem presenečen, ko gledam njihove nastope in poslušam njihove besede. Cilj paraolimpijskega gibanja ni le praznovanje velikega dogodka, temveč pokazati, kaj lahko ljudje - kljub temu da so v življenju hudo ranjeni - dosežejo, če dobijo priložnost. Če to velja za šport, mora še toliko bolj veljati za življenje nasploh.«

Začetki paraolimpijskih iger segajo v leto 1948, ko je dr. Ludwig Guttman v času olimpijskih iger v Londonu priredil prvo tekmovanje za športnike na invalidskih vozičkih.

Korenine paraolimpijskih iger

Začetki paraolimpijskih iger segajo v olimpijske igre leta 1948 v Londonu, ko je dr. Ludwig Guttman na stadionu Stoke Mandeville v Aylesburyju v angleški grofiji Buckinghamshire priredil prvo tekmovanje za športnike na invalidskih vozičkih. Dr. Guttman je z družino pobegnil iz nacistične Nemčije in se naselil v Združenem kraljestvu. Leta 1943 je britanska vlada v pričakovanju prihoda ohromljenih vojakov prosila dr. Guttmana, naj postane direktor novega nacionalnega centra za poškodbe hrbtenice v bolnišnici za nujno medicinsko pomoč v Stoke Mandevillu. Takrat je zdravljenje paraplegikov obsegalo predvsem paliativno oskrbo, večinoma zaradi zapletov, ki niso ogrožali življenja, kot so preležanine in okužbe, in bi se jim lahko izognili z rednim gibanjem. Dr. Guttman je popolnoma spremenil način zdravljenja bolnikov, saj je uvedel rehabilitacijo, fizioterapijo in šport kot sestavne metode zdravljenja za telesno moč in pozitivno samopodobo.

29. julija, na dan odprtja olimpijskih iger leta 1948, se je 16 poškodovanih vojakov in vojakinj pomerilo v lokostrelstvu. FOTO: FB/World Abilitysport

29. julija, na dan odprtja olimpijskih iger leta 1948, se je 16 poškodovanih vojakov in vojakinj pomerilo v lokostrelstvu, kar je dr. Guttman poimenoval Stoke Mandeville Games, te mejnik pa je botroval nastanku paraolimpijskega gibanja.

Leta 1952 so se gibanju pridružili nizozemski nekdanji vojaki in vojakinje. Nacionalne in mednarodne igre v Stoke Mandevillu so na tamkajšnjem stadionu prirejali do leta 1960, ko so bile hkrati z olimpijskimi igrami izpeljane v Rimu in so tako postale prve paraolimpijske igre.