Mlada dramaturga Iva Štefanija Slosar in Nik Žnidaršič sta se odločila, da življenjske stiske, upe in razočaranja upodobita prek zakladnice slovenske ljudske pesmi. Tako sta se seznanila s kar nekaj raziskavami Glasbenonarodopisnega inštituta SAZU in se naslonila na bogastvo slovenske kulturne dediščine, ki so ga zbirali Zmaga Kumer in njeni nasledniki.

Pa vendar gre za novo umetniško stvaritev, saj sta snovatelja predstave skupaj z režiserko Živo Bizovičar ustvarila izvirno odrsko delo. Gledalec je lahko dojel, da ni samo grška dramatika tista, ki je segla v globino človeške duše in razkrila univerzalnost človeške žalosti in obupa. Močno človeško tragičnost izražajo tudi stari slovanski miti, ki se prepletajo s krščanskim izročilom.

Zasnovo odrske upodobitve predstavljajo motivi narodnih pesmi, ki jih upodabljajo štirje ženski liki in ki so prispodoba štirih letnih časov: pomladi (Nataša Keser), poletja (Ivana Percan Kodarin), jeseni (Barbara Žefran) in zime (Zv...