Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo!« In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,' in mu bo oni znotraj odgovoril: 'Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.' Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«  (Lk 11,1–13)

Tale prošnja enega od učencev, »Gospod, naúči nas moliti« (Lk 11,1), je morda pomembnejša, kot je videti na prvi pogled. Ker ne gre samo za molitev, za obrazec, ki naj bi ga ponavljali; da je res tako, zadostuje dejstvo, da Luka zapiše našo vsakdanjo molitev malce drugače kot Matej. Ne, za držo učenca gre, za to, da se mora vsak Jezusov učenec zavedati, da je v svojem bistvu prosilec. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9) To pa je nekaj izjemno težkega.

Neverjetna svoboda je v tem, da preložimo skrb za svoje življenje Nanj, da ga nosimo v paru, v troje, v četvero. Tudi Jezus je »na nekem kraju molil« (Lk 11,1), tudi On je prosil, ker brez Prijatelja ne moremo živeti. Zato se je treba učiti prositi.

Težko je biti šibek

Mogoče je namreč razumeti, kakor da je drža prosilca izraz nekoga manjvrednega, podrejenega, nesvobodnega, odvisnega, tako gledamo na ljudi, ki ne zmorejo sami in potrebujejo pomoč. Zato resnični reveži le redkokdaj sami pridejo na centre pomoči, na Karitas, na Rdeči križ. Zato ljudje, ko smo v stiski, s cmokom v grlu vprašamo za pogovor, šele ko je prepozno, poiščemo nasvet, ničkoliko ljudi nasmejanih obrazov je že umrlo s porezanimi žilami ali z vrvjo okoli vratu.

Radi pomagamo, radi smo dobrodelni, biti pomočnik daje naši samozavesti neverjeten občutek vrednosti, kako veliko moč občutimo, kadar komu pomoči potrebnemu damo tisto, kar potrebuje. Prositi pa ne znamo. Sram nas je tega, da smo nebogljeni. In se zato delamo junake pred življenjem, ki je verjetno prav nalašč narejeno tako težko, da v njem ne moremo sami. Tragični junaki smo, ki ne razumejo, da je vsak poraz v življenju zgolj očiten smerokaz k temu, naj se obrnemo k Bogu, k človeku in prosimo za pomoč.

Marko Rijavec je župnik Župnije Idrija. FOTO: Tatjana Splichal

Učimo se prositi

Jezus hoče, da se navadimo »prositi«, to je osrednja beseda tega odlomka o molitvi. Zato je treba moliti, ker bo »nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13), tistim, ki se zavedajo, da ga potrebujejo. Tistim, ki ga bodo imeli za Očeta, za nekoga, ki je za njihovo življenje bistven, ker jih ne bi bilo, če ne bi bilo njega in njegovih darov. Ne zato, ker bi nas rad naredil od Njega odvisne, temveč ker je ravno prošnja tista, v kateri lahko nekomu rečemo »Prijatelj« (Lk 11,5). Prosimo lahko samo nekoga, ki ga imamo radi, nekoga, ki nas ima rad. Imeti nekoga, ki hoče pomagati, to pomeni imeti prijatelja, pred katerim smo lahko tudi nepopolni, to pomeni biti prijatelj, ker smo prijatelji šele v svoji šibkosti in potrebah, ne v svojih močeh. Ljubezni ni, če nismo šibki, če nimamo za kaj prositi, tudi nikomur ne omogočamo, da bi nam izkazal ljubezen.

Neverjetna svoboda je v tem, da preložimo skrb za svoje življenje Nanj, da ga nosimo v paru, v troje, v četvero. Tudi Jezus je »na nekem kraju molil« (Lk 11,1), tudi On je prosil, ker brez Prijatelja ne moremo živeti. Zato se je treba učiti prositi.