Že sedemnajsto leto zapored Slovenska karitas v postnem času pripravlja akcijo 40 dni brez alkohola, in tako rekoč od začetka pri akciji sodeluje tudi društvo Žarek upanja, ki se s stiskami, nastalimi zaradi čezmernega pitja alkohola, srečuje od blizu. Društvo sta na prelomu tisočletja ustanovila Nataša Sorko in Mijo Levačič, združuje pa odvisne od pitja alkohola in njihove bližnje. Pogovor z Natašo Sorko je objavljen v 10. številki tiskane Družine. 

Misli iz pogovora: 

O Žarku upanja: »Oba z možem, zdravljenim alkoholikom, sva imela željo, da bi imela skupino, kamor bi se lahko vključili tisti, ki zaključijo zdravljenje. V prvi skupini nas je bilo pet, sedaj pa imamo 14 skupin, zelo različnih, vključenih je stalno več kot 130 ljudi; vključeni so povprečno dve leti.«

O tem, kdo prvi potrka na vrata: »Praviloma svojci. Ko ne zmorejo več. Vprašajo, kaj še lahko naredijo, kako bi svojca prepričali, da gre na zdravljenje. Skupaj naredimo načrt. Pridejo pa tudi sami alkoholiki, ampak običajno takrat, ko jih doma v to prisilijo, jim postavijo ultimat: ali zdravljenje ali družina.«

O načinu dela: »Najprej je pomembno, da ustvarimo okolje, kjer se počutijo dobro. Imajo možnost povedati, s kakšno težavo so prišli. Poslušamo, ne pridigamo. Pomembno je, da dobijo občutek, da so slišani. Da so razumljeni. Običajno nato sami vprašajo za pot naprej. In gremo – korak za korakom. Predstavimo jim poti, ki so bile že uspešno preizkušene, nakažemo, katera bi bila zanje najboljša, ampak vsak si sam izbere svojo pot. To je zelo pomembno, da je pot njihova izbira. Tudi če je zelo drugačna, kot smo jo nakazali mi. Po poti hodimo z njimi, pomagamo jim nositi »nahrbtnik«, sledimo njihovemu tempu, njihovi dinamiki, vendar po poti ne moremo hoditi namesto njih. Če ne gre v prvo, počakamo. Upanje je najboljša popotnica na poti, najtežji pa je prvi korak – vsak naslednji je lažji.«

Nataša Sorko: Res je, običajno družina skriva problem. Mislijo, da nihče ne ve, da pride mož in oče pijan domov. Družinska skrivnost, kolikor se sliši čudno, družino drži skupaj. FOTO: Tatjana Splichal

O zaupanju nekomu, ki ima osebno izkušnjo z alkoholom: »Sama osebne izkušnje z alkoholom nimam, saj ko sem spoznala Mija, je bil že deset let trezen. Njegova osebna izkušnja zasvojenosti pa je pomembna, lahko rečem, da bolj kot »moja« teorija. Ljudje bolj prisluhnejo tistemu, ki je že šel po poti, po kateri začenjajo hoditi sami. Prisluhnejo, kako je nekdo premagal pekel, kakšen »križev pot« je prehodil. Midva dopolnjujeva osebno izkušnjo in strokovno znanje in ljudje to hitro zaznajo. Kar so dognali strokovnjaki in piše v knjigah, se potrjuje v življenjski zgodbi. In tukaj se skriva del vzroka za uspešnost »projekta«.«

O tem, kdaj zasvojenci potrkajo na vrata društva Žarek upanja: »Zelo različno, ampak če naredim prerez, je to strah, da jim bo razpadla družina. Pogost vzrok je tudi zdravje, pa policija in sodišče, ko na primer opit povzroči nesrečo; vedno pogostejši vzrok so tudi grožnje delodajalcev, bojijo se izgubiti službo … To so zunanje motivacije. Ko potrka na naša vrata, pa je v procesu pogovorov naša naloga, da on sam ponotranji, da si prizna, da ima težavo, da je pri nas zaradi sebe. Da mora stopiti na pot zdravljenja zaradi sebe, ne zato, ker mu je žena zagrozila, da bo vzela otroke in ga zapustila. Ker če bo to naredil zase, bo tudi zaradi žene in otrok in zdravja … Če pa nekaj naredi zaradi drugih, motivacija po spremembi življenjskih navad hitro usahne.«

O vzrokih za skrivanje, da imajo v družini alkoholika: »Res je, običajno družina skriva problem. Mislijo, da nihče ne ve, da pride mož in oče pijan domov. Družinska skrivnost, kolikor se sliši čudno, družino drži skupaj. Je kot nek stabilizator, da ohranjajo odnose, čeprav nezdrave. Hkrati pa čuvanje skrivnosti družini vzame moč, da bi lahko kaj spremenili. Znajdejo se v začaranem krogu. Prilagodijo se članu družine, ki ima težave s pitjem alkohola, in živijo v upanju, da bo samo od sebe bolje, saj je obljubil, da ne bo več ... In ko pride do situacij, ko je res hudo, končno nekdo zbere pogum in poišče pomoč. Ko je skrivnost razkrita, se že zgodi prva sprememba. V družini se začne nova, povsem drugačna dinamika, ki družino ali razbije ali pa močno poveže.«

Nataša Sorko: Prvi praviloma potrkajo svojci. Ko ne zmorejo več. Vprašajo, kaj še lahko naredijo, kako bi svojca prepričali, da gre na zdravljenje. FOTO: Tatjana Splichal

O zunanji podobi družine alkoholika: »Fasada je lahko lepa dolgo časa, so čudoviti, lepi, skoraj popolni. Zunanjo podobo ustvarjajo s skrivnostjo. Ko pa priznajo problem in se vključijo v proces sprememb – mi težimo k temu, da se vključijo vsi družinski člani –, pa začnejo odkrivati, da popolnih družin ni. Da se jim ni treba igrati skrivalnic. Šele takrat se začnejo spoznavati, znajo se kregati, brusiti mnenja, lahko so to, kar so v resnici – prej so za popolno družino igrali neko vlogo, samo da je bil mir in da je bil drugi srečen.«

Intervju z Natašo Sorko je objavljen v 10. številki Družine ali na povezavi TUKAJ.