Nataša Konc Lorenzutti: Senca brez človeka
Nataša Konc Lorenzutti: Senca brez človeka
Avgusta 1942 so nacisti v dveh akcijah v Celju ukradli 645 slovenskih otrok, ki so jih odpeljali na ozemlje Tretjega rajha, njihove matere pa so večinoma umrle v taborišču Auschwitz – Birkenau. Približno trideset malčkov, večinoma še dojenčkov, je prestalo »rasne selekcije«, zato so bili iz otroških taborišč urada za utrjevanje nemštva premeščeni v dom Sončna poljana v Kohren – Sahlisu blizu Leipziga, ki ga je upravljala mreža tajne Himmlerjeve organizacije Lebensborn. Tam so jih lahko prevzeli bodoči nemški rejniki, ki so bili vsaj na videz zvesti režimu, niso pa vedeli, da jemljejo ukradene otroke.
Tudi zgodba o iskanju sledi za izginulimi otroki
Dokumentarni roman Nataše Konc Lorenzutti Senca brez človeka (založba Slovenska matica) o otrocih vojne, ki so postali žrtve miru, temelji na pretresljivih pričevanjih še živečih otrok Lebensborna in njihovih potomcev ter avtoričinih srečanjih in pogovorih z njimi. Prepletajo se z njeno zgodbo o iskanju sledi za izginulimi otroki, vpeto v čas, ko na robu Evrope divja vojna in se zopet trguje s človeškimi usodami. Ob soočenju z romaneskno, hkrati pa stvarno zgodovinsko dokumentiranimi spomini realnih oseb, ki se v tem »filmu v prozi« levijo v bolj ali manj tragične literarne osebe, lahko tako kot avtorica romana tudi rahločutni bralec oblikuje svoj odnos do družine, identitete, naroda in njegove preteklosti, torej do občečloveških pojmov, ki so temeljnega pomena za vsakogar izmed nas.
Senca brez človeka je šesto prozno delo za odrasle bralce
Nataša Konc Lorenzutti (1970) je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, na oddelku za dramsko igro in umetniško besedo. Leta 2010 je končala tudi univerzitetni magistrski študij umetniške besede pri prof. Alešu Valiču. Pet let je bila kot igralka angažirana v dveh slovenskih poklicnih gledališčih, od leta 1999 pa se posveča leposlovju.
Doslej je izdala dvajset knjižnih del za otroke in mladino, roman Senca brez človeka pa je njeno šesto prozno delo za odrasle bralce. Bila je nominirana za nagrade izvirna slovenska slikanica, modra ptica, sedemkrat za nagrado desetnica, štirikrat za nagrado večernica, prejela je priznanje zlata hruška in nagrado svetlobnica ter se uvrstila na častno listo mednarodne organizacije za mladinsko književnost IBBY.
Poleg svobodnega poklica je štirinajst let opravljala delo profesorice gledaliških predmetov na umetniškem oddelku Gimnazije Nova Gorica. Zdaj zopet deluje v svobodnem poklicu kot pisateljica in scenaristka.
Zgodbe v vojni ukradenih slovenskih otrok
Konec leta 2019 je začela raziskovati zgodbe v vojni ukradenih slovenskih otrok in odkrila, da so bili nekateri izmed najmlajših vključeni v Himmlerjev razvpiti program Lebensborn, kar je pomenilo popolno germanizacijo ter odtujitev od družine in domovine. Motiv izgubljenega otroka je uporabila v romanu Beseda, ki je nimam (Miš založba, 2021), a ker se je ob tem odprla galerija novih zgodb, je z delom nadaljevala. Z Majo Weiss je pripravila scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna (Bela film, 2023, režija Maja Weiss), ob snemanju pa je odkrivala širše razsežnosti programa in nova pričevanja, za katera v filmu ni bilo več prostora, zato je napisala še dokumentarni roman.