Natalija Obadič: Pri maši je z rokami opletal okoli sebe in mi nehote z nosu zbil očala, ki so sfrčala po prostoru. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida



Natalija Obadič, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok in mati štirih otrok, je pri sinovih treh letih na rednem pregledu pri psihologu izvedela, da ima najmlajši sin Lovro ADD ali motnjo pozornosti (»hitro odkrenljiva pozornost«) in da bo njegova vzgoja terjala ogromna časa in energije. Vsa družina se je prilagodila Lovru, ki se ga vsi učijo sprejeti takšnega, kot je, navihanega, čutečega, ljubečega in tudi zelo zahtevnega. Natalija je leta 2019 napisala knjigo z naslovom »O, ti naš Lovro«, v kateri z nami deli zgodbo o otroku z motnjo pozornosti.

Lovro je najmlajši družinski član. Družbo mu bogatijo petnajstletna sestra Katja in brata Miha (14 let) ter Anže (12 let). Kdaj ste začeli opažati, da je z njim drugače, kot je bilo pri vzgoji starejših otrok? Da se drugače vede, potrebuje več pozornosti, več časa, da usvoji nekatere spretnosti ipd.?

Že med nosečnostjo sem ugotovila, da je nadvse živahen. Resda sem pri 11 tednih izgubila njegovo dvojčico, zaradi nosečniškega diabetesa pa je bil rojen prezgodaj. Večje razlike so se pokazale takoj, ko je shodil, kar je bilo v primerjavi z drugimi otroki precej kasneje. Nadaljnja odstopanja so se pojavila pri starosti dveh let, med igro, ko je največkrat vse igračke razmetal naokoli, ob tem, da se ni igral nobene konkretne igre. Ko je imel že tri leta, je še vedno težko sledil osnovnim navodilom in pravzaprav nam ni bilo jasno, v čem je problem. Danes, ko ima že dobrih osem let, mu je od iger najljubše sestavljati lego kocke; takrat dobi njegova domišljija prosto pot in sestavlja vse mogoče konstrukcije, cele tovarne. Prosil nas je npr. za pokvarjeni kruhomat in prenosni računalnik; iz ogrodja avtomata sestavlja različne stvari, denimo ladjo, iz računalnika pa zbira vse čipe, žičke, svetleče diode in se s tem odlično zamoti. Najraje se igra sam, saj njegove ideje tako najbolj pridejo do izraza.


Natalija Obadič: Če ga učiteljica ne razume in ga ima za razvajenega, nesramnega ter neotesanega otroka, se bo zaprl vase. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Za diagnozo ADD ste zvedeli na rednem pregledu pri psihologu. Lovro je imel takrat tri leta. Kaj ta diagnoza pomeni in v čem je fant drugačen od vrstnikov? Pri učenju, druženju, med igro? Kako se je Lovro vključil v razred in kako sprejema šolo?

Lovro se je v razred vključil precej dobro, tudi v vrtcu, ki ga je obiskoval, ni bilo večjih težav. Te so nastopile v šoli, kjer je treba biti dlje časa pri miru in sedeti za mizo; skakal je v besedo, med igro pa je večkrat hotel uveljaviti svoje. Ko sva se doma pogovorila, zakaj ga drugi včasih izključujejo, sem mu pojasnila, da se to zgodi predvsem takrat, ko hoče imeti glavno besedo izključno on, in da se mora znati prilagoditi sošolcem. Delala sva na tem in stvari so se izboljšale. Če pa se dotaknem šolske učne snovi, Lovra vznemiri že samo soočenje s količino gradiva, ki ga vidi pred seboj v delovnem zvezku. Naredil bi le tisto, kar ga zanima in kar mu je všeč.

Lovro potrebuje veliko gibanja, interakcije, tudi zvočne dinamike in dražljajev. Že od malega uživa, ko igra na bobne. Ves čas se mu mora nekaj dogajati. Kako to usklajujete in uravnavate, ko ste denimo v okoliščinah, kjer se pričakuje, da se človek ustavi, umiri? Denimo pri obisku nedeljske maše?

Ko je bil še v vozičku, je bilo veliko laže. Vse bolj nemiren je postajal, ko je shodil in ni mogel ostati pri miru toliko časa, kot maša navadno traja. Z rokami je opletal okoli sebe in mi v gibanju nehote z nosu zbil očala, ki so sfrčala po prostoru, kar je seveda povzročilo negativne poglede ljudi. Po tem dogodku sem šla do duhovnika, mu opisala sinovo motnjo pozornosti in dodala, da Lovra ne glede na vse učimo, kako v dani situaciji prebroditi nemir in vztrajati, da podobni primeri ne bi smeli postati razlog za odhod iz cerkve. Duhovnik je razumel našo zagato, ni nas odganjal, da bi morali, da zagotovimo mir, zapuščati cerkev. Kmalu sem tudi sama ugotovila, da Lovro potrebuje predvsem širše vidno polje, v katerem lahko celovito spremlja dogajanje. V cerkvi sva izbirala zlasti prvo vrsto, po nasvetu specialne pedagoginje sem ga v podobnih trenutkih nemira začela masirati, kajti ti otroci potrebujejo veliko zunanjih dražljajev, tako slušnih kot taktilnih. Pri petih letih je na duhovnikov predlog Lovro začel ministrirati in vse skupaj je pripomoglo k temu, da zdaj veliko laže prebije čas tudi v cerkvi.


Natalija Obadič: Pohvaliti moram vse svoje otroke in predvsem, kako resno so sprejeli naš primer in kako nama z možem ves čas pomagajo. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Kako ste kot družina sprejeli velik izziv – pot z Lovrom, ki od staršev in sorojencev terja veliko potrpljenja, razumevanja, doslednosti in energije? Kaj vas na zahtevni poti sinovega odraščanja najbolj opogumlja, krepi in bodri?

Pohvaliti moram vse svoje otroke in predvsem, kako resno so sprejeli naš primer in kako nama z možem ves čas pomagajo. Če Lovra ne bi ves čas spremljali, ga opozarjali in preusmerjali, bi, kot mi govorijo izkušnje in drugi sorodni primeri otrok z motnjo pozornosti, odraščal kot neke vrste samorastnik, čeprav v krogu družine. Zato smo se skupaj pogovorili, da moramo kot družina sodelovati, v zahtevah do Lovra pa biti zelo dosledni. Če ponazorim: ugotovili smo, da je pri posredovanju kakršnih koli navodil treba z njim najprej vzpostaviti neposredni stik: počepniti k njemu, ga prijeti za rame in ga pogledati v oči. Prav tako smo se igrali igre, ki so ga še posebej pritegnile; zelo rad je imel denimo igro z baloni, ko smo se postavili v krog, medtem ko je bil eden v sredini. Ta nas je klical po imeih in šele ko je bil nekdo od nas izzvan, je ulovil balon, s čimer se je Lovro prek igre učil izmenjave in se privajal, da ne more biti prvi vedno le on. V tej igri je neizmerno užival, kakor tudi v odbojki z balonom. Zaradi razbremenitve med dnevnimi opravili se doma držimo tudi delovnega urnika, ki smo mu dodali še dodatni nadurnik – skrb za Lovra, kar pomeni, da si delo in pomoč, ki jo potrebuje, razdelimo.
_ _ _

*Pogovor je bil objavljen v Naši družini (7/2021).*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*