Zavist je, skupaj z njenim bratom ljubosumjem, čustvo oz. značajska lastnost, ki naj bi že pregovorno še posebej razsajala med našim podalpskim ljudstvom. V skladu s teorijo antropologa Georga Fosterja je mogoče nastanek zavisti povezati s predstavo o omejenem številu dobrin: predvsem primarne kmečke populacije so svet razumele tako, kot da želene dobrine obstajajo samo v omejenih količinah, svoj položaj pa je potemtakem mogoče izboljšati samo na račun drugega. Toda predlagam, da sodbo o tem, v kolikšni meri je lahko prisotnost zavisti odvisna od določene lokalne kulture ali celo etnije, na tem mestu prepustimo antropologom in sociologom ter se raje posvetimo psihološkim in duhovnim ozadjem, ki lahko pomagajo razkriti tako vzroke za zavist kot zdravila za boj proti njej.

Okrog leta 390 je v slovitem mestu Antiohija mladi pridigar Janez ‒ ki si je pozneje ravno zaradi svojih briljantnih govorniških sposobnosti prislužil nadimek Zlatousti (Krizostom) ‒ podal zbirko devetdese...