Prijatelji misijonov so se v četrtek, 13. decembra, srečali s pričevalci o Etiopiji. Pogovor je vodil Jure Sešek, ki je leta 2016 tudi sam skupaj z Izidorjem Ščekom, misijonarjem Jožetom Andolškom in direktorjem Misijonskega središča Slovenije Matjažem Križnarjem obiskal to veliko celinsko državo na severovzhodu Afrike. 

O svojih izkušnjah so spregovorili člani Študijskega raziskovalnega centra za družino, ki so pred tedni, na povabilo Jožeta Andolška, vodili seminar za redovnice in redovnike v Addis Abebi, ter člani medicinske odprave, prostovoljci, ki so delovali v bolnici pri misijonarkah ljubezni, in drugi prostovoljci.

Tomaž Erzar je videl ob obisku Etiopije izziv, kako dati tamkajšnjim ljudem nekaj dobrega. Dobrodelnost naj bo prava, takšna, ko narediš nekaj dobrega in na to pozabiš. Tatjana Rožič je v Etiopiji praznovala rojstni dan in prejela mnogo objemov, ki so jo ganili. Sicer pa, je dejala, je bilo težko gledati otroke in ženske, ki na ulici prosijo za denar. Kljub pomanjkanju pa imajo veliko veselja in volje do življenja, pa je presenečeno ugotovil Boris Grajf.



Člani medicinske odprave so predstavili okoliščine, v katerih so delali. Spremljali so bolne in nosečnice ob porodih, spoznavali drugačno kulturo tudi s tega vidika. Npr. če ženska potrebuje operacijo, se mora z njo strinjati njen mož ali oče. Operacij se sicer zelo bojijo, tudi ko gre za rutinske, a nujne posege. V bolnišnico navadno pridejo zelo bolni. Mož ob porodu ni prisoten, zato je bila spodbudna beseda v njihovem jeziku prostovoljcev več kot dobrodošla. Po porodu in tudi sicer med okrevanjem ne počivajo veliko, temveč želijo čim prej domov. Preprosti prostori, osnovna oprema (nekaj dodatne so prinesli s seboj in tako opremili ambulante, za kar so jim bili zelo hvaležni), pomanjkanje opreme in zdravil, celo kisika, je poseben izziv in včasih življenje visi na nitki tudi takrat, ko pri nas ne bi bilo večjih težav.

Ob vrnitvi so člani medicinske odprave hvaležno ugotavljali, kako dobro medicinsko oskrbo imamo v Sloveniji v primerjavi z njihovo.



Ana, prostovoljka v salezijanskem centru, ki ga obiskujejo otroci in mladostniki, kjer dobijo hrano, predvsem pa se šolajo, družijo in igrajo, hkrati pa se naučijo discipline. Tam se počutijo varni in sprejeti. Zdi se jim nekaj posebnega, da se nekdo ukvarja z njimi, je povedala Ana, ki jo je delo z otroki napolnjevalo, ne izžemalo. Tudi ona je poudarila dobro voljo in otroški smeh. V Etiopijo se še želi vrniti; vsem, ki bi hoteli tja, pa svetuje, naj poiščejo Jožeta Andolška.

Prostovoljci, ki so delovali v bolnišnici pri misijonarkah ljubezni, kjer nimajo rednega zdravnika, le sestre in prostovoljce, so pomagali pri skrbi za bolnike, včasih tudi samo tako, da so se z njimi družili. V Etiopiji ljudje zbolevajo za malarijo, tuberkulozo, tifusom, aidsom. Sestre skrbijo tudi za dojenčke in otroke.



Čeprav časa za turistične oglede ni veliko, so prostovoljci občudovali lepoto tamkajšnje pokrajine.

Prav prostovoljce najbolj občuduje salezijanski duhovnik in misijonar Jože Andolšek. Njihovo ljubezen in predanost med obvezovanjem ran, sklanjanje k bolnikom, pogled v oči. »Ko smo zvečer skupaj obhajali mašo, sem vedel, da je to vir, iz katerega ste vsak dan znova jemali, da ste se posvetili delu. Vedno znova ste mi zatrjevali, da ste dobili za življenje nekaj nadvse velikega.«



Tudi večer prijateljev misijonov je bil dar, ki smo ga prejeli vsi udeleženci.

Večer sta z glasbo popestrili flavtistki Metka in Helena iz ljubljanskega konservatorija za glasbo.



Ob koncu smo si ogledali dokumentarni film Hvala, Amasegenálo, ki je nastal v filmski družbi Artis iz Celovca.

Foto: Ksenja Hočevar

Več v videoposnetkih. 


1. del



2. del



3. del



4. del



5. del



6. del



7. del