Kako lepa je ta Božja navzočnost! Povsem v globini, v nebesih svoje duše ga najdem, saj me nikoli ne zapusti. Bog v meni, jaz v Njem: ah, to je moje življenje! Imamo ga tako, kakor blaženi tam zgoraj, le gledamo ga ne. Lahko smo vedno z njim, se nikoli ne damo odvrniti od njega. (…) Živimo z Bogom kot s prijateljem, imejmo živo vero, da bi se vedno združevali z Njim; to so počeli svetniki. Svoja nebesa nosimo v sebi, kajti On, ki nasičuje svete v luči zrenja, se nam podarja v veri in skrivnosti – isti je! Zdi se mi, da sem našla svoja nebesa na zemlji, kajti nebesa so Bog, in Bog je v moji duši. Tedaj, ko sem to razumela, je v meni vse postalo svetlo, in to skrivnost bi rada povedala vsem, ki jih ljubim, da bi tudi oni v vsem in vedno pripadali Bogu in bi se izpolnila Kristusova molitev: »Oče, da bi bili vsi eno.« sv. Elizabeta od Sv. Trojice