Predstavitev v knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu je na prvi junijski petek ponudila temeljit vpogled v delo, ki je »imeniten slovar novega zgodovinskega jezika«, kot je o zborniku dejal eden od avtorjev, dr. Jože Dežman.

Med pozdravnim nagovorom novomeškega ordinarija. FOTO: Bogomir Štefanič

Monografija Pragovi nasilja je posebej pomembna zato, ker imata Dolenjska in Bela krajina v primerjavi z drugimi deli Slovenije nekatere posebnosti – ta del Slovenije je bil še posebej zaznamovan z najhujšimi zločini.

Opomin in zaveza

»V naši škofiji so duhovniki in verniki večkrat izrazili željo po soočenju s težkim in tragičnim dogajanjem med drugo svetovno vojno in po njej, ki je do današnjega dne v srcih ljudi pustilo boleče in tudi nezaceljene rane. Želim, da pričujoče monografija spodbudi posameznike in družbene strukture k novim korakom v smeri pravičnosti in resnice ter prizadevanju za mir in spravo v našem narodu. Dognanja zgodovine in krutih dejstev naj bodo opomin in zaveza k večji zavzetosti za medsebojno spoštovanje in sodelovanje za blagoslov in prihodnost nas vseh.« S temi besedami je monografijo v javni prostor na dobro obiskani prireditvi v novomeški knjižnici (vodil je je zgodovinar dr. Jože Možina, tudi soavtor prispevka o kruti medvojni usodi dolenjskih Romov) pospremil eden njenih osrednjih pobudnikov, novomeški ordinarij Andrej Saje. Po njegovih besedah je monografija Pragovi nasilja posebej pomembna zato, ker imata Dolenjska in Bela krajina v primerjavi z drugimi deli Slovenije nekatere posebnosti – ta del Slovenije je bil še posebej zaznamovan z najhujšimi zločini.

Novomeški škof dr. Andrej Saje. FOTO: Bogomir Štefanič

Zakaj se je novomeška škofija pravzaprav angažirala pri tem projektu? Ta odločitev izhaja iz temeljnega spoznanja, da sprave in odpuščanja, ki sta sicer Božje delo, ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Prizadevanja za spravo morajo zato, kot je dejal škof Saje, »nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic«, pravičnosti pa ni mogoče doseči »brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba, imena in časti«.

Ob predstavitvi monografije je zato novomeški ordinarij ponovil že večkrat javno izražen poziv vsem odgovornim v državi, da »skupaj zastavimo moči in pokopljemo posmrtne ostanke izkopanih pod Macesnovo gorico«; najbolj primerno mesto za posmrtne ostanke 3.450 žrtev iz tega roškega brezna, ki so že poldrugo leto v garaži kočevskega komunalnega podjetja, pa je po Sajetovem prepričanju na pokopališču na ljubljanskih Žalah.

Ideja za monografijo ni prišla z neko ideološko agendo od zgoraj, kar je sicer kar pogost pojav, ampak iz iskrene želje od spodaj.

Delo, ki je nastalo »od spodaj«

Monografijo Pragovi nasilja je ob prvem vstopu v javni prostor pospremil tudi dr. Tomaž Ivešić direktor drugega sozaložnika, Študijskega centra za narodno spravo. Ta znanstveno-raziskovalna ustanova od ustanovitve leta 2008 sistematični zbira in raziskuje gradivo na temo kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin pod totalitarnimi režimi na slovenskem ozemlju. Eden od dolgoletnih projektov je povezan z raziskovanjem revolucionarnega nasilja; drugim področjem Slovenije, ki so že dobila publikacije na to temo, se zdaj pridružujeta tudi Dolenjska in Bela krajina, ki ju je prevladujoče zgodovinopisje sicer doslej puščalo ob strani, a gre za eno temeljnih, pa tudi najbolj kompleksnih zgodb druge svetovne vojne na Slovenskem, saj je to zgodba, v kateri je jedro državljanskega razkola.

Dr. Tomaž Ivešić. FOTO: Bogomir Štefanič

To spoznanje je, s čimer se je dr. Ivešić navezal na prej omenjene besede škofa Sajeta, dozorelo tudi med duhovniki novomeške škofije: ti so večkrat poročali o želji svojih župljanov po soočenju z resnico vojnega dogajanja, ki je v njih in njihovih družinah pustilo globoke brazgotine. Ideja za monografijo torej, kot je poudaril direktor Študijskega centra za narodno spravo, ni prišla z neko ideološko agendo od zgoraj, kar je sicer kar pogost pojav, ampak iz iskrene želje od spodaj: od malega, preprostega dolenjskega in belokranjskega človeka, ki želi vedeti in razumeti, kaj se je v prelomnih prvih letih vojne dogajalo v njegovih krajih, saj je to dogajanje, ki sega v današnji čas.

Temeljna vprašanja monografije

Nobenega resnega zgodovinopisnega dela, sploh če pri njem sodeluje več avtorjev, »ni brez srčne moči, ki razdrobljene ideje poveže, poenoti in ustvari trdno celoto; srce, ki je poganjalo nastanek te knjige, je zgodovinarka iz Študijskega centra za narodno spravo dr. Pavlina Bobič«, kot je urednico znanstvene monografije Pragovi nasilja upravičeno – to so potrjevali tudi vsi drugi nastopi – napovedal moderator predstavitve.

Dr. Pavlina Bobič. FOTO: Bogomir Štefanič

Kako torej sama vidi zbornik, ki se v enajstih avtorskih prispevkih (dva sta njena) sicer osredinja na geografsko območje širše Dolenjske in Bele krajine, a vendar »z zastavljeno problematiko posega v prostor onkraj meja naše pokrajine in čas, ki ni samo naš«?

Monografija Pragovi nasilja se, kot je dejala njena urednica, »loteva iskanja odgovorov na vrsto zahtevnih vprašanj, ki se skozi mikrokozmos dogodkov in usod lokalnih ljudi prepletajo z mnogo širšo – nadnacionalno – perspektivo vojaškega spopada in spopada ideologij.

Monografija Pragovi nasilja se, kot je dejala njena urednica, »loteva iskanja odgovorov na vrsto zahtevnih vprašanj, ki se skozi mikrokozmos dogodkov in usod lokalnih ljudi prepletajo z mnogo širšo – nadnacionalno – perspektivo vojaškega spopada in spopada ideologij. Poglavitne dileme, ki jih knjiga obravnava, temeljijo na poskusih razčlenitve fenomena vojne in njenih odslikavah v odločitvah političnega in vojaškega vrha na slovenskih tleh, odzivih prebivalstva, dotlej neslutenih razsežnostih nasilja tuje okupatorske vojske in sproženem valu komunističnega terorja.«

In katera so ta vprašanja? Dr. Pavlina Bobič je naštela nekatera: »Kdaj je na Dolenjskem prišlo do kritičnih in celo usodnih zasukov, najvidnejših v ustanavljanju protikomunističnih vojaških formacij? Od kod je obenem izvirala pobuda za odpor, zakaj ta ni mogel biti idejno monoliten, in kaj je pravzaprav poganjalo zamisel o svobodi? V kakšnih okoliščinah je ravno tu in še pred popolnim izbruhom državljanske vojne prišlo do komunističnih 'likvidacij' - izbranih ljudi, uglednih predstavnikov lokalnih skupnosti, duhovnikov in povsem navadnih posameznikov? Mar lahko razgrnemo posebnost prostora, korenine njegove mentalne strukture in vzroke za dojemljivost za politično dediščino, ki je omogočila takšno nasilje? Ali omenjena dediščina nemara botruje nezmožnosti sedanjih slovenskih pravnih in državnih institucij za pripoznanje nujnosti (in spodobnosti) ukrepov obnovitvene in povračilne tranzicijske pravičnosti? Še več, mar lahko razvijemo idejo o lokalnem 'generiranju' nasilja in nadvse učinkovitem procesu 'socialnega iztrebljanja', ki se je ob tem sprožil in nadaljeval še dolgo po koncu vojne leta 1945?«

Knjiga ponuja odgovore na ta in še številna druga vprašanja, ko se »skozi enajst prispevkov opira na med seboj prepletene tematike, ki povzemajo vrhove in brezna vojnega nasilja med 1941 in 1943 z globokimi razlogi in posledicami za državljansko vojno in njene ostaline, nerazrešene do današnjega dne«. Študije po besedah urednice temeljijo na arhivskih dokumentih, dnevniških zapisih sodobnikov in ustnih pričevanjih preživelih, kar omogoča neposreden in svež vpogled v razumevanje konflikta.

Nasilje vedno radikalno spreminja vse, ki jih nosi; in vendar pride trenutek in čas, ko refleksija o skrajno travmatičnih poglavjih dobe izgubi neznosno čustveno breme in se odpre smislu ter s tem sočutnemu približevanju resnici.

Svojo predstavitev, v kateri je strnjeno predstavila prispevke, ki so jih poleg nje napisali Tomaž Kladnik (Italijanske vojaške operacije na slovenskem ozemlju v letih 1941 in 1942), Aleš Nose (Nastanek in razvoj postojank prostovoljnih protikomunističnih postojank na Dolenjskem), Tomaž Maras (predstavil je zgodbo križnika p. Ivana Salmiča), Jože Možina in Renato Podbersič (Žrtve revolucionarnega nasilja med Romi na Dolenjskem in v Beli krajini), Tamara Griesser Pečar (Kočevski proces – prvi revolucionarni proces na Slovenskem), Matjaž Ambrožič (pripravil je znanstveno-kritični prepis izvirnega dnevnika prelata Borisa Femca, enega izmed zapornikov na t. i. kočevskem procesu), Alenka Puhar (Preobrazba s pomočjo medvedov in učenih govorcev), Jernej Letnar Černič (Tranzicijska pravičnost na Slovenskem na primeru obravnave kočevskih procesov: med utopijo in resničnostjo) in Jože Dežman (Ameriška, španska, italijanska, grška, slovenska državljanska vojna …), je urednica monografije sklenila z besedami: »Nasilje vedno radikalno spreminja vse, ki jih nosi; in vendar pride trenutek in čas, ko refleksija o skrajno travmatičnih poglavjih dobe izgubi neznosno čustveno breme in se odpre smislu ter s tem sočutnemu približevanju resnici. To je tudi končni namen vseh pragov nasilja.«

In to je tudi, če dodamo, namen monografije, ki jo je uredila dr. Bobičeva.

Na predstavitvi v Novem mestu so nastopili tudi nekateri avtorji prispevkov.

Po vojni je t. i. Kočevski proces služil kot vzorec za montirane procese, namen pa je bil od vsega začetka jasen: izključitev celotne politične, intelektualne in cerkvene opozicije na poti prevzema oblasti.

Vzorec za montirane procese

Dr. Tamara Griesser Pečar je predstavila temeljne poteze prvega komunističnega procesa pred t. i. izrednim partizanskim sodiščem oktobra 1943 v Kočevju; po vojni je t. i. Kočevski proces služil kot vzorec za montirane procese, namen pa je bil od vsega začetka jasen: izključitev celotne politične, intelektualne in cerkvene opozicije na poti prevzema oblasti.

Dr. Tamara Griesser Pečar. FOTO: Bogomir Štefanič

Natančna analiza tega procesa je danes pomembna predvsem zato, ker se je Ustavno sodišče RS v presoji, ki jo je sprožila Vida Svetek, hči enega izmed na smrt obsojenih na tem procesu Viktorja Habiča, postavilo na stališče, da je bilo partizansko sodišče (ki je sodilo po revolucionarnem pravu v času, ko po mednarodnem pravu Kraljevina Jugoslavija ni propadla in je torej veljalo njeno pravo), legitimno sodišče. Dr. Griesserjeva je zbrane v knjižnici Mirana Jarca ob tem spomnila na ločeno mnenje ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča, ki je zapisal, da v primeru Kočevskega procesa ni šlo za pravo sodišče, saj »akterji sploh niso imeli sodne oblasti«. Jemanje življenj mimo sodišča oziroma sojenja ter v nasprotju z načeli civiliziranih narodov pa je po Jakličevem prepričanju »v pravni kvalifikaciji vojno hudodelstvo in zločin proti človečnosti. Kočevski proces je bil to.«

Spomnimo: je to zgodba, ki po izčrpanju slovenskih pravnih možnosti že nekaj časa čaka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

O (pre)vzgoji »medvedov«

Iz monografije tematsko in slogovno na nek način »štrli« prispevek publicistke Alenka Puhar, ki v naslovu nosi primerjavo z medvedi – in sicer s cirkuškimi medvedi. To je namreč primerjava, ki jo je uporabil pravnik in pisatelj Makso Šnuderl; v trenutku iskrenosti je v svoj dnevnik jeseni 1943 med drugim zapisal: »C/entralni/ K/omite/ je skupaj in vodi vso stvar. Mi smo bolj medvedi, ko nas vodijo po svetu.« Alenka Puhar v svojem prispevku na podlagi pričevanj, dnevniških zapisov in drugih arhivskih dokumentov predstavi, na kakšen način je komunistična partija dosegla »preobrazbo« takih ljudi, kot je bil Šnuderl (torej uglednih javnih intelektualcev, umetnikov …), in na drugi strani nove mlade partijske generacije. Konstitutivni del slovenske revolucije je bil prepričati čim več ljudi za komunistično ideologijo, pridobiti čim več privržencev, ki bodo poskrbeli za prevzem oblasti. Ta »preobrazba« se je dogajala že med vojno.

Alenka Puhar. FOTO: Bogomir Štefanič

Sredi leta 1943 je že popolnoma jasno, da se oblikuje partijska elita, ki ima na voljo celo vrsto stvari, ki jih navadni partizani nimajo.

Kako je torej mogoče, da je partija, ki je ob začetku vojne štela le nekaj sto ljudi, prepričala dovolj ljudi, da je slednjič prevzela absolutno oblast, postala edina legalna stranka in zasedla čisto vse obzorje? Del odgovora na to vprašanje je, kot dokumentira Puharjeva, mogoče najti tudi v vzpostavitvi cele mreže šol, tečajev in podobnih oblik »izobraževanja«, ki so na eni strani poskrbeli za preobrazbo dotedanje elite, ki so jo revolucionarji zlasti po kapitulaciji Italije načrtno privabili v svoje vrste, in vzgojo nove. To so bili večinoma zelo mladi, v glavnem niti ne polnoletni fantje in dekleta, ki so bili poslani v skojevske šole in tečaje. To »izobraževanje« ji je ponujalo neko novo religijo, ki je o sebi najprej trdila, da je znanost, namreč znanost o človeški zgodovini. Hkrati pa je poleg te »znanstvene« podlage ponujala izreden emocionalni naboj, in sicer, da bo krivični svet, kjer so tako velike razlike med ljudmi, preoblikovala tako, da bomo vsi enaki. Ta emocionalni naboj je bil zlasti za mlade izredno privlačen, tako da so verjeli, da lahko z dejanji, tudi zelo krutimi, dejansko oblikujejo novo, bolj pravično družbo. A te trditve o enakosti so svoje zanikanje doživljale že v samem partizanstvu v slogu znane Orwellove opazke iz Živalske farme, da so vse živali enake, a nekatere enakejše. Sredi leta 1943 je namreč že popolnoma jasno, da se oblikuje partijska elita, ki ima na voljo celo vrsto stvari, ki jih navadni partizani nimajo.

Dober primer tega je Josip Vidmar, ki mu Alenka Puhar v svojem prispevku namenja posebno pozornost – tudi zaradi trditve Matjaža Kmecla, da so Vidmarju njegovo gospostvo nekateri neupravičeno očitali šele po slovensko osamosvojitvi. To kajpak ni res, saj so bili ti (upravičeni) očitki izpričani veliko prej, že med vojno in revolucijo, hkrati pa je res, da se teh kritičnih opazk ni smelo izreči oziroma jih ni nihče hotel/upal objaviti.

»Leto 1943 je torej na široko odprlo vrata marksizmu, ki se je predstavljal s poudarjenim čutom za socialno pravičnost ter empatijo do siromašnih – prav zaradi tega je bil tako privlačen – in na tisoče ljudi se je naučilo o njem učeno govoriti. A hkrati je mnogo ljudi opazilo paradoks, ki je zbujal zgražanje in odpor: nastajanje nove gospode,« tedanje stanje, ki se je seveda nadaljevalo po vojni, v sklepu svojega prispevka opiše Alenka Puhar.

Primer Ivo Žajdela

Vpogled v svoj prispevek, ki vzpostavlja primerjavo slovenske državljanske vojne z ameriško, špansko, italijanski in grško, je zbranim v knjižnici Mirana Jarca ponudil še dr. Jože Dežman. Omejimo se na tem mestu le na en element slovenski državljanske vojne, na katerega je opozoril, in sicer preganjanje t. i. »narodnih izdajalcev«, pobudnikov sprave in slovenske samostojnosti. Titoistični režim je vse to združil v preganjanju slovenske politične emigracije in vzpostavljanju »železne zavese prepovedane zgodovine«, kot zapiše dr. Dežman.

Dr. Jože Dežman. FOTO: Bogomir Štefanič

Le pragmatična udbovska ocena, da bi javnost takrat takšno dejanje že razumela kot politični proces, napad na raziskovalno novinarstvo in vračanje v svinčena 70. leta, je Iva Žajdelo obvarovala zapora.

Kot ilustrativni primer takega ravnanja predstavi primer sedanjega Družininega novinarskega kolega Iva Žajdele, o katerem se je v okviru zasledovanja političnega emigranta Vinka Levstika ohranilo nekdaj analiz tajne politične policije. Kolega Ivo, ki že od druge polovice 80. let prejšnjega stoletja razkriva revolucionarne zločine (politični policisti so ga začeli spremljati že leta 1986), je bil sredi leta 1988 tik pred tem, da bi ga zaradi t. i. »sovražnega delovanja proti SFRJ« sodno preganjali. Le pragmatična udbovska ocena, da bi javnost takrat takšno dejanje že razumela kot politični proces, napad na raziskovalno novinarstvo in vračanje v svinčena 70. leta, je kolega Iva obvarovala zapora. Ostaja pa dejstvo: teme, ki jih je za ceno velikega osebnega tveganja odpiral pred skoraj 40 leti, so teme, s katerimi se ukvarjamo še danes.

Dr. Jože Možina. FOTO: Bogomir Štefanič

In tudi to je eno temeljnih sporočilo monografije Pragovi nasilja, ki je kot knjiga o preteklosti še kako knjiga za sedanjost in prihodnost. Povedano z besedami moderatorja dr. Možine: »Preteklost je pomembna, ker verjamemo, da z védenjem o njej bolj razumno mislimo in tudi živimo.«