Pogovori z zanimivimi osebnostmi z različnih področij so stalnica Družine. Z njimi razjasnjujemo in komentiramo aktualno dogajanje v Cerkvi in družbi doma ter po svetu. Kako biti kristjan danes, so za vas razmišljali laiki in posvečene osebe. Domači in tuji cerkveni predstavniki so osvetljevali pereča cerkvena in družbena vprašanja: o vprašanjih v Cerkvi na Slovenskem, živosti in moči Božje besede, pastorali, spolnih zlorabah in v zadnjem letu seveda o življenju v izrednih razmerah pandemije koronavirusa. Utrip sveta so z nami delili misijonarji. Zanimivosti iz svojega dela so nam predstavili pevec, naravovarstvenik, zgodovinar, diplomat, zdravnik, medicinska sestra in drugi.

Stanislav Zore, predsednik Slovenske škofovske konference, o perečih vprašanjih epidemije: »Optimist ne zanika resničnosti, pač pa se potrudi, da jo uzre z vseh zornih kotov. Mednje sodi tudi, da ob vseh negativnih pojavih vidi odprte možnosti za prihodnost. Optimizem nam lahko dajejo resna prizadevanja ljudi, da bi zamejili širjenje okužb. Daje ga prizadevanje vlade, ki odgovorno deluje in sprejema različne ukrepe, da bi čim večje število državljanov obvarovala pred zdravstvenimi, socialnimi in gospodarskimi posledicami. Dajejo nam ga zdravstveni delavci – kako se razdajajo za zdravje obolelih.«

Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji, ob začetku molitvene osmine za edinost kristjanov: »Zdi se mi pomembno in koristno, da se verniki in tudi predstavniki oziroma voditelji različnih verskih skupnosti družijo, pogovarjajo in skupaj molijo. Na ta način se ustvarja temelj medsebojnega zaupanja, spoštovanja in razumevanja. Želim si, da bi omenjena navada iz leta 1910 zaživela tudi v letu 2020 in se nadaljevala ...«

Miklós Soltész, minister madžarskega državnega urada za odnose s Cerkvijo, o sodelovanju z verskimi skupnostmi: »Na Madžarskem so bile v zadnjih 30 letih korenite spre membe na področju vrtcev in šol. Lahko vam povem nekaj številk. Ko so leta 1946 komunisti nacionalizirali šolstvo, so dovolili le osem katoliških gimnazij, eno gimnazijo Reformirane cerkve in eno judovsko gimnazijo. Obiskovalo jih je le 3.000 učencev. Leta 2010 smo imeli v cerkvenih vrtcih, osnovnih, srednjih šolah in gimnazijah že 110.000 učencev, leta 2019 pa že skoraj 220.000.«

Aleš Čerin, sodelavec Družine in Življenja, o pomenu molitve in odnosov v času zdravljenja hude bolezni: »Ko pride težka bolezen, je res pomembno, da imaš z bližnjimi urejene odnose. Kako grozljivo je, če se mož in žena v bolniški sobi nimata kaj pogovarjati, če prihajata na obisk z nejevoljnim obrazom; če ne bi bilo dotika, stiska roke, pogleda v oči.«

Jože Marketz, krški škof, o škofovski službi in mestu laikov v Cerkvi: »Nisem menedžer, v prvi vrsti sem duhovnik. In Cerkev je duhovna skupnost, kot škof sem odgovoren, kako se to občestvo duhovno razvija. Seveda pa je Cerkev tudi organizacija, nekakšno podjetje, to pa mora delati ne 'tako, kot smo vedno delali', ampak po vseh pravilih modernega gospodarstva.«

Jurij Bizjak, koprski škof, o živosti in moči Božje besede: »Odpuščanje ima dve strani: eden odpušča, drugi odpuščanje sprejme. Tu je naš problem. Bog vedno odpušča, vprašanje pa je, ali smo pripravljeni odpuščanje sprejeti in priznati, da ga potrebujemo. Zelo podobno je med ljudmi. Nekdo lahko dejansko odpusti, če pa nasprotna stran tega odpuščanja ne potrebuje, ga noče sprejeti, ne pomaga. To me ne opravičuje, da ne bi odpustil.«

Bojan Ravbar, strunjanski župnik, o preizkušnji, v kateri se je znašlo človeštvo: »Koliko stvari je v našem svetu majhnih, krhkih, 'nevidnih', a imajo velikanski vpliv. Tudi Boga ne vidimo, vendar vemo, kako močno je navzoč! Saj vsak dan odkrivamo: 'Kjer je dobrota in ljubezen, tam sam Bog prebiva.' Poskusimo: Kjer ni ljubezni, prinesimo ljubezen in bomo našli ljubezen. Našli bomo Boga.«

Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas, o pomoči najbolj ranljivim skupinam v času epidemije: »Izredne razmere vedno zahtevajo takojšen odgovor. Še posebej v Karitas, kjer na 310 razdelilnih mestih oskrbujemo na tisoče gospodinjstev z najnujnejšo hrano. Izredne razmere torej za nas res niso nič novega, so pa tokrat posebne, ker ni nobeno območje v Sloveniji izvzeto. Pri naravnih nesrečah smo bili lahko takoj z ljudmi v osebnem stiku, tokrat pa ni mogoče delovati tako.«

Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit, o življenju Cerkve v izrednih razmerah: »Čas preizkušnje je vedno tudi izziv, priložnost. Zadnje čase smo radi govorili: Nimam časa. Ta ritem vsakdanjega življenja nas ubija. Naenkrat ima velika večina čas, razen zdravstvenega osebja, vlade, humanitarnih delavcev, civilne zaščite ... A večina ima več časa za najožje, za pogovor. V tem vidim priložnost za notranjo bogatitev, za obogatitev srca in medsebojnih odnosov.«

Karel Gržan, kaplan v Lučah in Solčavi, o soočenju z osamljenostjo: »Meni je tihota razkošje, ker mi omogoča, da se iz površnosti prebujam v zaznavo Boga. Bog je zame nebogljena teorija, a neizmerno odrešujoče izkustvo. Rad imam ljudi – ob njih krepim srčne moči, bogatim spoznanja, uvide ... Sem pa znan po tem, da se iz druščine čim prej umaknem v tihoto. Ne zato, da bi bil sam, pač pa zato, da bi bil manj sam – da bi v Bogu zaznal vse v notranji povezanosti. Bog je res Oče, ki nas notranje povezuje v sveto enost. Če nisi tuj sebi, ti postane v tebi vse notranje bližnje.«

S. Darja Koželj, redovnica in medicinska sestra, o delu v urgentni ambulanti Kliničnega centra: »Pristopati k bolniku z masko, posebnimi očali, ki se hitro zarosijo, v zaščitni obleki ni prijetno in čisto fizično otežuje naše delo. Toda srčnosti ne zakrije maska, ne skafander, ne šipa. Prijazen in sočuten pogled ostane, tudi če maska zakrije nasmeh. Vem, da ljudje začutijo, da opazim, kako jim je. Če kot medicinska sestra zaznam njihovo nemoč in strah, se pogosto pomirijo brez besed.«

Marko Fink, basbaritonist, o ustvarjanju in moči glasbe v spravnem procesu: »Človek, ki se ne sprašuje, tudi odgovorov ne išče. Vsi smo zapadli v 'brzino', hiter tempo življenja, mislimo, da nas ta osrečuje, sploh če prinese kakšne materialne dobrine, zaslužek. Ampak k bistvu ne prodre, duhovna dimenzija ostaja prazna. Če smo vsaj malo odkrili, da se moramo tudi duhovno hraniti, nam je ta čas že prinesel nekaj dobrega – za nas osebno in za družbo. Umetnik, sploh pa pevec – že trideset let živim od glasbe, torej lahko to trdim – mora duhovno rasti.«

S. Rebeka Kenda, prejemnica odličja sv. Jožefa Delavca, o pastoralnem delu na območju koprske škofije: »Vedno sem bila pozorna, da otrok nisem navezovala nase, ampak na Boga. In ker spoštujem otroka, mu pomagam, da raste. Držali smo se Jezusove hierarhije, ki je v obliki črke V: Kdor hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Bila sem spodaj. Vzgojitelj mora otroka dvigovati, ne da je vzgojitelj na vrhu in hodi po njih. Če delam namesto otrok, otroci pa se samo igrajo, jih s tem ponižujem, ker jim dam vedeti, da sem tisti bog, ki zanje skrbim. Sem njihov služabnik, jih spoštujem, dvigujem in jim pomagam, da odrastejo, zato jih učim in sem tudi zahtevna.«

P. Miran Žvanut, provincialni predstojnik slovenskih jezuitov: »Človek mora pogledati vase, mi pa se preveč zanašamo na družbo, na zunanje reklame, ki se jim pustimo oblikovati in nimamo časa zase, da bi se umaknili v tišino. Laže je prižgati televizijo ali radio, ker je tišina velikokrat boleča, ko se marsikaj odpre, mi pa tega nočemo. Ljudje potrebujemo drug drugega. Tudi jaz kot duhovnik potrebujem nekoga, da se pogovorim, da si nekdo vzame čas zame in me posluša. Ljudje smo bitja odnosa.«

S. Anka Burger o misijonskem delu v Ruandi: »Zmeraj mi je bilo najteže, če za nekoga nisem mogla narediti vsega, kar bi rada. Ko je bolnik umrl, čeprav smo zanj naredili vse, kar smo lahko. Ko kakšna mama ni mogla roditi. Vedno sem bila z dušo in telesom pri bolnikih. Koliko noči smo prebedeli! Neštetokrat, ko smo imeli v bolnišnici ali porodnišnici kakšen hud primer, sem šla domov in pred Marijo v kapeli prižgala svečo. Tako sem šla nazaj malo pomirjena in velikokrat se je potem vse zelo dobro izteklo.«

Franc Zorec, voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada, o katehezi: »Osnovnošolska kateheza je uvajanje v versko življenje in priprava na prejem zakramentov uvajanja, temu sledi versko življenje in poglabljanje v skrivnost verskega življenja. Ta proces se v polnosti ne more zgoditi, če se verska rast in versko poglabljanje končata v zadnjih letih osnovne šole. Do takrat se v človeku niti ne pojavijo vprašanja, na katera mora nujno najti odgovor, če želi živeti iz svoje vere v odrasli dobi.«

Matevž Mehle, direktor zavoda Katoliške mladine, o mladinski pastorali: »V Katoliški mladini usposabljamo predvsem voditelje za konkretne programe, za zdaj ne ponujamo usposabljanj za župnije, si pa to dolgoročno želimo. Vprašanje namreč ni samo, ali usposabljanja imamo, ampak predvsem, kakšna naj bi ta bila. Naš cilj mora biti mladim pomagati, da bodo voditeljstvo živeli po Jezusovem zgledu; pripeljati mlade do tega, da bodo imeli takšno ljubezen, kot jo ima Jezus do Cerkve.«

Krištof Zevnik, gibanje zdravstvo.si, o kakovostnem javnem zdravstvu: »Bolečina in nemoč se stopnjujeta, ko poslušaš politike, ki govorijo o javnem zdravstvu, mislijo pa s tem na državno zdravstvo. Ko stojijo pred kamerami in volivci, so jih polna usta javnega zdravstva, polni so skrbi za bolnega državljana. Dejansko pa lažejo in nas zavajajo že vsaj 25 let z določenim namenom. To pa je ohranitev državnega zdravstva. Torej takšnega zdravstvenega sistema, ki ne deluje in nikoli ne bo deloval v korist pacienta.«

Jože Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: »Stanje v Sloveniji trenutno ni primerljivo z zahodnimi modeli, ki zagotavljajo pravico mrtvih do groba in spomina. Neznana ali izbrisana iz državnih registrov je večina slovenskih vojnih grobov prve in druge svetovne vojne. Republika Slovenija ne ureja vojnih grobov, pokopališč in grobišč v skladu z lastno zakonodajo in mednarodnim pravom. Prav zato je ob tridesetletnici državnosti čas, da obletnico proslavimo tudi s približevanjem zahodnim standardom pri urejanju slovenskega mesta mrtvih.«

Robert Friškovec, zaporniški duhovnik, o ujetosti med štirimi stenami tudi zunaj zaporskih zidov: »V slovenski prostor poskušam pripeljati procese obnavljalne pravičnosti, ko tako ena kot druga stran poskuša iskati pot naprej. To ne pomeni, da se bosta nujno srečali, a velikokrat pomaga odnos, da slišita eno in drugo stran. Predvsem, da ima oškodovana oseba možnost zastaviti vprašanja in spregovoriti o svojem doživljanju, ker v sodnih postopkih običajno tega ni in se tako ne čutijo toliko deležne tega postopka. Jaz jih tako poskušam spodbuditi, da izrazijo, kaj si želijo.«

Hans Zollner, jezuit, o spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi: »Skoraj vsi, ki trdijo, da so bili žrtve spolnih zlorab znotraj Cerkve, govorijo resnico. V nasprotju z obtožbami spolnih zlorab zunaj Cerkve, kjer je kar 20 odstotkov prijav lažnih, je znotraj Cerkve lažnih morda 2–3 odstotke prijav. Osebno sem vprašal monsinjorja v Kongregaciji za doktrino vere, ki se ukvarja z disciplinskimi primeri, koliko lažnih obtožb je v več kot desetih letih delovanja dobil v obravnavo. Odgovoril mi je dobesedno tako: 'Zelo zelo malo.'«

Pavel Poredoš, Slovenska medicinska akademija, o omejevanju epidemije covida-19: »Ni stroka tista, ki bi se kakor koli spolitizirala, temveč tak predznak prihaja od zunaj. Če si v kakršni koli navezi s sedanjo oblastjo, v našem primeru z vlado ali Ministrstvom za zdravje, si že označen kot 'podaljšek politike'. Tudi strokovna skupina, ki sicer deluje pri vladi, je pri svojih priporočilih in odločitvah popolnoma neodvisna, toda kljub temu ji dajejo politikantski predznak, češ, saj Beovićeva in njena družba povedo le to, kar jim narekuje Janša. Toda to so čiste insinuacije.«

P. Marko Novak, bolniški duhovnik v Novem mestu, o duhovni oskrbi v času pandemije: »Epidemija je zagotovo opozorilo človeštvu, da bi moralo živeti bolj odgovorno do sebe, stvarstva in do sočloveka. Morali bi živeti globlje v resničnosti človeškega in zagotovo vedno tudi božjega. Če se razgubi odnos z Bogom, kaj ostaja kot merilo etosa človeških odnosov do življenja? Kaj je potem še lahko razlog za to, da živim v nekem odnosu in da živim odgovorno?«

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (1/2021).