Tudi o tem je med drugim spregovorila doc. ddr. Verena Perko, arheologinja in kustosinja v Gorenjskem muzeju. Želi, da bi bili Slovenci bolj ponosni na svojo izjemno kulturno dediščino, ker je to vse, kar smo, znamo in imamo. Naša zaveza dedom je, da jo ohranimo za prihodnje rodove.

Foto: Tatjana Splichal

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.

Kaj lahko uvedemo v družinah, še posebej v letošnjem adventnem času, da bodo naši otroci bolj ozaveščeni o dediščini, da jo bodo poznali in jo začutili kot vrednoto?

Običaji so dragocena ne le narodna, temveč prvenstveno družinska in osebna kulturna dediščina. Pomagajo nam ohranjati temeljne človeške vrednote, ki jim sodobje ni naklonjeno. Na sveti večer so se družine družile, molile in se veselile Odrešenikovega rojstva – njegovega rojstva v našem srcu. Pa se vprašajmo, kaj je od tega ostalo v sodobnem času, ko nam nihče več ne ukazuje in ne prepoveduje praznikov? Vprašajmo se, kaj bomo s svetim večerom vsadili v srca svojih otrok. Verjemite, ne morete zgrešiti, če obdržite vsaj delček tradicionalnega obredja, skupno molitev in blagoslov s kadilom. Mnogih delov obredja danes ne razumemo več, pa imajo svoj skrit, človeka presegajoč pomen in veliko duhovno moč.

Kaj nam naša dediščina govori o praznovanju božiča, postavljanju jaslic, o adventu …?

Advent in jaslice so ključ do koledarske nove dobe, ki jo prinaša novo leto – in je hkrati tudi znamenje krščanstva, ki je z Jezusovim rojstvom preželo stari svet in v simbolnem in realnem pomenu prineslo človeku novo dobo. Jaslice odražajo radost in modrost ljudi v preteklosti, ki jim je bila smrt vsakdanja spremljevalka, življenje pa polno trdega preizkušanja, izgub, lakote in bolezni. In za marsikoga je še danes tako! Jaslice so zjedren pogled v vsakdanji svet malega človeka in hkrati zrenje v neskončnost onstranstva, duhovnosti. So srečanje z Odrešenikom, ki se je dal »spoznati« malemu človeku: kozmos v mikrokozmosu. V preprostih jaslicah blesti komet, znamenje kozmične celote sveta, v katerem prebivamo.

Preprosti starši, nemočno dete so znamenje človekove majhnosti in nemoči in znamenje zmagovite Ljubezni. Živali v mahu in drevešček so simbol vsega živega in minljivega, del stvarstva, ki ni zgolj na voljo ljudem za nesmiselno in brezobzirno uničevanje. In kralji, ki se v znamenje spoštovanja (zemeljske oblasti) do Jezusa, do Ljubezni do življenja in človeka ponižno priklanjajo z darovi v rokah.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.