Okroglo mizo z naslovom »Klic po smrti ali klic po pomoči? O vprašanjih evtanazije« je vodila s. Meta Potočnik, na njej pa so sodelovali moralni teolog in član Komisije za medicinsko etiko RS dr. Roman Globokar, onkologinja, vodja Paliativnega tima OI in predsednica Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe dr. Maja Ebert Moltara, družinski zdravnik iz Žalca dr. Andrej Kravos ter pravnik in profesor Zakonodaje na ljubljanski zdravstveni fakulteti dr. Blaž Ivanc.

V naši družbi so v zadnjem času spet bolj glasne razprave o uzakonitvi evtanazije. V Društvu Srebrna nit so namreč letos predstavili predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Umirajoči bi imel po njihovih besedah možnost končati življenje na način, ki bi ga določil sam. A kot so poudarili sogovorniki na okrogli mizi, ta predlog odpira vrata možnim zlorabam, bolni in umirajoči pa bi lahko ob tem doživljali tako imenovani »evtanazijski mobing«.

Življenje se z diagnozo ne konča

Onkologinja Maja Ebert Moltara je na podlagi lastnih izkušenj dejala, da ko bolnik izve, da ima raka ali celo neozdravljivega raka, pride v stisko, saj ima občutek, da se je življenje že s samo postavitvijo diagnoze zaključilo. »Rak je bolezen, s katero se da relativno dolgo in kakovostno živeti. Tega je treba naučiti tako bolnike kot svojce kot celotno družbo. Strah pred smrtjo nas pogosto po nepotrebnem spravi v nek krč. Vsak se rodi, vsak enkrat umre. S tem se je treba soočiti.«

FOTO: Mojca Tuta

Družinski zdravnik Andrej Kravos se z rakavimi in drugimi bolniki ter njihovimi svojci srečuje vsak dan. Tudi izven zdravniške ambulante opaža, da se je težko pogovarjati o trpljenju in smrti. »Ko bolniki prihajajo do naše zdravstvene službe, to doživljam kot klic na pomoč in v skladu z našimi zmožnostmi jim skušamo pomagati.«

Nadškof Šuštar: Vsak dan priložnost, da nekaj dobrega naredim

Član komisije za medicinsko etiko in duhovnik Roman Globokar je delil svojo izkušnjo življenja v času, ko sta umirala nadškofa Šuštar in Uran. »Oba sta bila globoko verna in verjela v usmiljenega dobrega Boga, a vendar je bilo tudi za ta dva velika duhovna moža vprašanje smrti napolnjeno z nekim strahom.« Človek pri tem vprašanju ni ravnodušen, je nadaljeval Globokar: »Ali sem izpolnil to življenje? Je to življenje zares dopolnjeno? Ali Bog želi, da še nekaj naredim?« Pri tem se je naslonil na besede nadškofa Šuštarja, ki je večkrat poudaril: `Bog mi je naklonil še en dan, da kaj dobrega naredim, tudi če je bila to samo molitev.´

Življenje v Sloveniji je tudi ustavno zaščiteno 

Pravnik in profesor Blaž Ivanc je spomnil, da 17. člen slovenske Ustave ureja pravico do življenja in dodal, da je človeško življenje nedotakljivo. »Predlogi zakona, ki bi dopuščali poseg v človekovo življenje, nasprotujejo zdajšnji vrednostni ureditvi, ki je vsebovano v Ustavi.« Do zakonskega urejanja evtanazije je izredno zadržan. »Posledice take zakonodaje so povsem nepovratne. To področje je treba urejati s skrajno previdnostjo in zadržanostjo. Zelo je treba pretehtati, kakšne posledice bi to imelo, hkrati pa je treba upoštevati vrednote neke družbe, v kateri se taka zakonodaja sprejema.«

Predsednik Društva Gibanje za življenje David Rupnik med uvodnim nagovorom. FOTO: Mojca Tuta

Evtanazija bi odprla pot možnim zlorabam

»Z etičnega vidika velja načelo previdnosti, da nikoli ne rešuj problema tako, da boš z rešitvijo povzročil še več problemov, še več odprtih vprašanj,« je do morebitne uzakonitve evtanazije kritičen član Komisije za medicinsko etiko Roman Globokar: »S tem, ko bi uzakonili evtanazijo, bi odprli številne možnosti za zlorabe. To ni rešitev, bi pa ta rešitev spremenila pogled na vrednost človekovega življenja.« S tem bi namreč človeku sporočali, da če imamo od njega korist, potem je vreden življenja. »Vsakdo, ki bo imel odprta vrata do evtanazije, se bo lahko počutil odvečnega in v breme svojcem. Ker bo vedel, da ima to možnost, se bo lahko čutil notranje prisiljenega v nekaj takega. To pa ne bo svobodna in avtonomna odločitev.«

FOTO: Tatjana Splichal

»Evtanazijski mobing«

Globokar je ob tem osvetlil še en vidik. »Ni nujno, da bi nekdo prisilil starejšega umirajočega, da se odloči za evtanazijo, a če bolnik ve, da njegova družina ne bo šla na dopust, ker čaka, da bo umrl, bo to naredil iz ljubezni do svojih otrok in vnukov, da bodo šli lahko na dopust. Če so vrata odprta, je to `evtanazijski mobing´ v smislu posrednega siljenja ali spodbujanja k temu, da se za to odloči.«

Družinski zdravnik Kravos je ob tem izpostavil še psihično, čustveno in ekonomsko nasilje nad starejšimi in bolnimi, katerih povzročitelji so po statističnih podatkih najpogosteje sozakonci in drugi ožji svojci.

Evtanazija ni del paliativne oskrbe

Predlog zakona Srebrne niti pri vprašanju evtanazije predvideva veliko vključenost družinskih zdravnikov pri tej odločitvi, je spomnila s. Meta Potočnik. Kravos, ki meni, da bi v primeru uzakonitve evtanazije kar nekaj zdravnikov zapustilo javno zdravstvo, je povedal, da v svoji karieri še nikoli ni doživel, da bi kdo od pacientov izrecno izrazil željo po evtanaziji. »Mnogi kolegi, s katerimi sem se pogovarjal, to doživljamo kot eno veliko razvrednotenje. Mi smo poklicani k spoštovanju življenja vse do dostojanstvene smrti. To, da bi z evtanazijo končali življenje, nam je tuje.«

Temu je pritrdila tudi Ebert Moltarova: »Paliativna oskrba v svoji osnovni definiciji pomeni skrb za kakovost življenja, s katero življenja ne podaljšujemo niti ne skrajšujemo. Če hočem delati dobro paliativno oskrbo, ne morem razmišljati o evtanaziji. Nas so učili, da se z bolnikom borimo za življenje. To je naše poslanstvo.«