Za to ima največje zasluge p. Franci Seničar iz kamniškega frančiškanskega samostana, ki je najprej zbral pesmi rajnega sobrata, jih uredil, dodal pa jim je tudi spomine drugih sobratov ter fotodokumentacijo Berlečeve (Prilesnikove) družine in drugih redovnikovih sorodnikov ter fotografije, povezane z življenjem in delom p. Evstahija.

P. Franci Seničar predstavlja sobrata frančiškana pesnika p. Evstahija Berleca. FOTO: Jožef Pavlič

Pesniško zbirko je urednik posvetil prav Janezu Berlecu.

V kulturni večer je uvedla dr. Marjeta Humar, predsednica Društva sv. Jakob Kamnik. FOTO: Jožef Pavlič

Kako je nastajalo to pomembno literarno delo, je povedal pri predstavitvi 24. februarja zvečer v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku. Opogumila ga je Ema Berlec, žena pesnikovega pranečaka Petra, ki je zbrala že precej pesmi. Najbolj žalostno pa je bilo, da so se pesnikovi rokopisi izgubili. Zato je p. Francija čakalo sila zamudno in dolgotrajno (kar tri leta) iskanje, kje bi kaj našel. Vendar kdor išče, ta najde. P. Franci je po obiskih pri pesnikovih najožjih sorodnikih začel brskati po domači kamniški frančiškanski kroniki, ki jo je nekaj časa med bivanjem pri kamniških frančiškanih, kjer je v frančiškanski gimnaziji poučeval latinščino in grščino ter modroslovje, urejal prav p. Berlec. Pregledal je tudi kroniško knjigo redovnikove rojstne župnije Sela pri Kamniku. Redovni sobratje so ga napotili k prelistavanju mesečnika Cvetje (z vrtov svetega Frančiška), ki ga je nekaj časa p. Evstahij celo urejal, mesečnika Ave Maria, ki je izhajal v Lemontu v ZDA, Koledarja Ave Maria in drugega pisnega gradiva. Njegov trud je bil bogato poplačan, saj je nazadnje nastala kar 180 strani obsegajoča pesniška zbirka z naslovom NAŠ PESNIK P. EVSTAHIJ BERLEC OFM.

Pesniško zbirko krasi lepa naslovnica in notranja ureditev. FOTO: Jožef Pavlič

S tem dejanjem je uresničil tudi veliko željo samega pesnika, da bi njegove pesmi ugledale luč dneva tudi v knjižni obliki. Ker mu za časa življenja to ni uspelo, so jo v omenjenih in drugih publikacijah. Ostaja pa še velika uganka: kje so njegovi rokopisi? Mogoče se bodo po predstavitvi zbirke »našli« tudi ti, predvsem pa stotine njegovih pesmi, ki ji je v svoji veliki ustvarjalnosti dobesedno sipal iz srca in duše? Bati pa se je, da se je marsikaj izgubilo ali bilo uničeno v vojnih in povojnih časih.

Spomin na znamenitega sorodnika je obudil tudi njegov pranečak Peter Berlec. FOTO: Jožef Pavlič

Beseda Frančiškovih sobratov in drugih o p. Evstahiju 

Uvodno besedo v pesniško zbirko je pod naslovom Poezija ni samo talent, ampak je glasba duše, napisal provincialni minister p. Marjan Čuden. Poudaril je, da je p. Evstahij dobil »pesniški zanos« pri ustanovitelju Reda manjših bratov (frančiškanov) sv. Frančišku Asiškemu. »Kot sv. Frančišek tudi p. Evstahij ne opeva Boga, ljudi, življenja in stvarstva z oddaljenosti, ampak v edinosti z njim. Ob prebiranju pesmi p. Evstahija zaznamo, da mu je poezija razbremenjevala srce./…/Čudež pesmi ga hrani in osvobaja.«

Že prej p. Čuden pove, kakšne so pesmi p. Evstahija: »Njegove posvetne pesmi so razpoloženjske, precej jih je bivanjskih, sledi protivojna tematika, ki se pogosto navezuje na domoljubje in izseljenstvo. Nekaj pesmi je priložnostnih. Posvečene so domači družini, sobratom in cerkvenim dostojanstvenikom. V večini njegovih pesmi se prepletata posvetna in verska misel.«

Pesmi p. Evstahija Berleca so recitirale tudi njegove sorodnice. FOTO: Jožef Pavlič

Urednik pesniške zbirke o pomembnem redovniku in pesniku

Uvodni besedi p. Marjana Čudna sledi beseda njenega urednika p. Francija Seničarja z naslovom Oživljamo spomin na p. Evstahija Berleca. Še posebej je vesel, da se malce več kot 50 let po pesnikovi smrti (24. julija 1950) uresničila njegova velika želja: »P. Evstahij je skrbno zapisoval pesmi in živel z mislijo in željo, da bi jih izdal v knjižni obliki, vendar so se ti zapisi izgubili, kar je zelo obžaloval.«

Iz pogovorov z duhovnimi sobrati v kamniški dekaniji, seveda starejšimi, med katerimi ga je največkrat omenjal komendski župnik Viktorijan Demšar, je urednik p. Franci zvedel, da je p. Evstahij »naredil veliko dobrega«.

Recitator Tone Ftičar je vešče predstavljal razpon in globino ter melodičnost pesniške izpovedi in govorice p. Evstahija Berleca. FOTO: Jožef Pavlič

P. Evstahij je med drugo svetovno vojno in še nekaj časa po njej živel v Komendi v nekdanjem Glavarjevem špitalu, poleg komendske župnije pa je dušnopastirsko oskrboval tudi druge župnije v kamniški dekaniji, ker so Nemci izgnali domače duhovnike. Nemci so ga, čeprav so ga najprej zaprli v Begunje, pustili pri miru, ker je bil slabega zdravja, so verjetno menili, saj bo tako kmalu umrl. Res bi skorajda, ko ga je pri košnji ujela nevihta, je tako močno zbolel na pljučih, da si je komaj opomogel, do smrti neposredno po operaciji pa je trpel zaradi hude želodčne bolezni, zaradi katere je tudi izdihnil. Trajno pa je »ostal v spominu ljudi, ko jim je lajšal gorje vojne in revolucije. Njegovo ime je postalo pojem dobrega in zavzetega dušnega pastirja,« je zapisal urednik knjige p. Franci Seničar.

Voditeljica večera dr. Marjeta Humar se zahvaljuje uredniku knjige p. Franciju Seničarju. FOTO: Jožef Pavlič

Spominska zapisa v Ave Marii in Koledarju Ave Maria 

Pesmi p. Evstahija je urednik razvrstil po času nastanka in objave. Dodal jim je dva dragocena zapisa o redovniku, in sicer njegovega dobrega znanca p. Huga Brena leta 1926 v Koledarju Ave Marija pod naslovom Naš pesnik in Zapis o medvojnem delovanju p. Evstahija, podpisal ga je p. B (verjetno p. Bernard Ambrožič), objavili pa so ga v št. 4 aprila 1944 v Ave Marii.

Prvi zelo sočno in poznavalsko opisuje Evstahijevo življenje od rojstva 13. novembra 1881 v zelo verni in pobožni družini Berlečevih v Podhruški, odločitev kar dveh sinov za redovni poklic (Franca - poznejšega p. Evstahija - za frančiškana, brata Antona za lazarista, tretji brat Martin je pred tem utonil pri plavanju v jezeru pri frančiškanih v Lemontu ter sestre Anice za usmiljenko), rano obilno Francevo pesniško snovanje, redovno preobleko dne 19. aprila 1904, ko je dobil redovno ime p. Evstahij, študij klasične filologije in modroslovja v Fribourgu v Švici po končanem študiju bogoslovnih ved v Ljubljani (bil je zelo nadarjen za klasične jezike, za pisanje v slovenščini pa sploh), prekinitev tega študija zaradi bolezni na želodcu, poučevanje klasičnih jezikov in modroslovja na frančiškanski gimnaziji v Kamniku, pa tudi, kaj je izražal v svojih zelo raznovrstnih pesmih. Med drugim tudi priložnostnim rimanim stihom bratom in sestram ob pomembnih življenjskih jubilejih. Pod »okrogle«, kot je pesem Petelin in kokot ter Penzijonist Joža in njegova boljša polovica se je podpisoval Janko Poljanšek. Ljubezenskih pa ni pisal. Je pa v rimah izrazil veliko hvaležnost staršem za dar življenja in dar vere, ki ga je prejel v številni družini in ga je kot duhovnik utrjeval v vernikih.

Zahvale so bile deležne tudi mlade recitatorke. FOTO: Jožef Pavlič

Še drugi pomembni spominski zapisi

V zadnjem delu knjige so še dragoceni spominski zapisi o p. Evstahiju iz že omenjene Kronike frančiškanskega samostana 1941 (dopolnjene po l. 1947, kronist p. Bernardin Mlakar, Zapis za župnijsko kroniko na Šutni Viktorja Čadeža, župnika in dekana, Mekinje (zapisal p. Bernardin Mlakar po letu 1947), Poročila Slovenske frančiškanske province Sv. Križa z dne 15. september 1950, št. 4, Nekrologij Slovenske frančiškanske province Svetega Križa, sestavek p. Darka Žnidaršiča, objavljen v Brezjanskem zborniku 2000, Iz kronike župnije Stranje, Ema Rihter o p. Evstahiju Berlecu in, tik pred slikovno prilogo, literarna ocena pesniškega opusa p. Evstahija Berleca, povzeta po zborniku Književnost slovenskih priseljencev in njihovih potomcev v ZDA od leta 1891.

Veliki trije na prireditvi: p. Franci Seničar (levo), Tone Ftičar (v sredini) in p. Ciril Božič (desno) se veselijo zelo pomembnega dogodka za Kamnik in Dekanijo Kamnik. FOTO: Jožef Pavlič

 Kot zanimivost naj omenimo, da je p. Evstahij predstavljen kot pesnik izseljenstva, čeprav ni ne živel in ne deloval v tujini (Ameriki); večino življenja je preživel v kamniškem frančiškanskem samostanu. Je pa pridno pošiljal svoje pesmi v objavo urednikoma revije Ave Maria in Koledarja Ave Maria. Njegova povezava z izseljenstvom je po vsej verjetnosti izvirala iz tesnih vezi s prijateljem in profesorjem v Kamniku dr. p. Hugom Brenom, ki je iz mesta pod Kamniškimi planinami odšel med slovenske izseljence v Ameriko.

V omenjeni »oceni« pesmi p. Evstahija Berleca med drugim piše: »Lirika p. Evstahija je pripovedne in miselno opisne narave. Njegov pesniški izraz je stvaren, njegova metaforika izhaja iz metaforike ljudske pesmi. Iz njegove poezije veje hrepenenje po človeški toplini in (izgubljeni) lepoti.«

Od pesmi bi bila danes še posebej po ruskem napadu na Ukrajino aktualna Boljševiki. 

Za glasbeno popestritev je poskrbela glasbena skupina Baroni. FOTO: Jože Pavlič

Sama predstavitev pesniške zbirke

Predstavitev pesniške zbirke p. Evstahija Berleca je uvodoma s svojo besedo obogatila predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar, sklenil pa jo je na zelo duhovit način s primerjavo med Matijem Čopom (tega dne je ravno godoval apostol sv. Matija), Francetom Prešernom, p. Evstahijem Berlecom in glavnim recitatorjem pesnikom Antonom Ftičarjem, ki je izjemno doživeto podajal avtorjeve stihe) gvardijan kamniškega frančiškanskega samostana p. Ciril Božič. Pesmi so poleg Antona Ftičarja še recitirali mladi pesnikovi sorodniki Jerneja, Lenart, Agata, Jerca in Lili. Spomin na pesnika je obudil tudi njegov pranečak Peter Berlec. Glasbeno je literarni večer poživila glasbena skupina Baroni.

Pesniško zbirko je zelo lepo oblikovala Marija Anžič, izdala in založila pa založba Salve iz Ljubljane.

Kulturni dogodek je duhovito sklenil kamniški frančiškanski gvardijan p. Ciril Božič (desno). FOTO: Jožef Pavlič

Veliko so povedale tudi dokumentarne fotografije Berlečeve družine. FOTO: Jožef Pavlič

Berlečevi (pesnik p. Evstahij Berlec je v drugi vrsti na sredini). FOTO: Jožef Pavlič

Kratek življenjepis p. Evstahija Berleca

Franc Berlec, redovno ime Evstahij, se je rodil 13. novembra 1881 v Podhruški v številni kmečki družini Prelesnikovih v župniji Sela pri Kamniku očetu Martinu in materiji Mariji, rojeni Plahutnik. Njegov brat Anton, lazarist, se je rodil 23. maja 1893, sestra Anica, z redovnim imenom Hermina, članica reda Hčerka krščanske ljubezni (usmiljenka), pa 29. julija 1895. K frančiškanom je vstopil 19. aprila 1904, slovesne obljube je naredil 27. aprila 1908. V mašnika je bil posvečen 14. julija 1908. Študij klasičnih jezikov in modroslovja je nadaljeval v Fribourgu v Švici; prekinil jih je zaradi hude bolezni. Po vrnitvi iz Švice je bil nastavljen na Kostanjevico pri Gorici, kjer je bil učenec znamenitega jezikoslovca p. Stanislava Škrabca. Med prvo svetovno vojno se je leta 1915 umaknil v frančiškanski samostan v Kamnik, kjer je na samostanski gimnaziji poučeval filozofijo in klasične jezike. Učence je še posebej navduševal za latinščino in grščino ter, seveda, slovenščino, ki jo je odlično obvladal. Večkrat je v obednici na pamet recitiral cele odlomke iz Prešernovega Krsta pri Savici in druge pesmi. Svoje pesmi je objavljal v Cvetju (z vrtov sv. Frančiška), Bogoljubu, Glasniku, Novem svetu, Ave Marii in Koledarju Ave Maria. Nekaj let je celo urejal Cvetje. Nameraval je izdati lastno pesniško zbirko, a se je rokopis izgubil. Nečak Janez Berlec trdi, da so bili njegovi rokopisi uničeni in požgani med drugo svetovno vojno. Ko so Nemci 8. maja 1941 odpeljali selskega župnika A. Pavliča, je namesto njega maševal in podeljeval zakramente ter obiskoval bolnike daleč naokrog p. Evstahij. Dne 4. avgusta 1941 so Nemci odvedli tudi njega; najprej za tri dneve v zapor v Kamniku, nato pa v zapore v Begunje, kjer so ga izpustili 28. avgusta. Maševati ni smel do 28. oktobra 1941. 8. novembra 1941 se je naselil v ubožnici (nekdanjem Glavarjevem špitalu) v Komendi. Od tam je hodil maševat, spovedovat, previdevat bolnike v Vodice in Kamnik ter drugam po kamniški dekaniji, kajti domačih duhovnikov ni bilo, so jih odpeljali Nemci. V Kamniku je bil le nemški kaplan Hauschelja. Po vojni je s privoljenjem p. provinciala in nameščen od škofijskega ordinarija še nekaj časa ostal v Komendi, kamor je 4. maja 1946 prišel za župnika Viktorijan Demšar. Leta 1948 je bil nastavljen za spovednika na Brezjah, kjer je spomladi 1950 postal gvardijan. Na Brezjah, kjer je tudi njegov grob, je umrl 24. julija 1950 za posledicami operacije želodca. Hudo je namreč trpel zaradi želodčne bolezni že od mladih let dalje, ko se je močno prehladil pri košnji, kjer ga je ujela nevihta, je staknil hudo bolezen na pljučih, je moral zaradi nje prekiniti študij v Fribourgu. Ko je bil na robu življenja, se je zaobljubil, da bo postal duhovnik, če ozdravi. Umrl ni, je pa potem do smrti trpel zaradi želodčne bolezni. Kljub temu je zelo požrtvovalno deloval kot duhovnik, bil priljubljen pri ljudeh.