Po desetletjih ekološkega gibanja in opozarjanja na posledice onesnaževanja se nas je (skoraj) vseh prijelo vsaj malo »zelene«. Ločujemo odpadke, vrečko nesemo s seboj v trgovino, računamo svoj »ogljični odtis«. Tudi politiki se vse bolj barvajo v zeleno. Toda pogosto dobimo občutek, da je vse zaman, saj se plastika še vedno nabira v morju, cementarne še vedno sežigajo nevarne odpadke in na svetu se še vedno gradijo nove in nove termoelektrarne.

Na koncu je vse odvisno od velikih držav in korporacij, si morda rečemo. Morda podvomimo o ciljih mednarodnih podnebnih konferenc. Morda se nam upre eko-marketing, ki skrb za okolje spreminja v novi potrošniški hit. Morda podvomimo o zelenih tehnologijah, ki tudi same povzročajo nove krivice – če pomislimo le na izkoriščanje in nasilje, ki spremljata mrzlično iskanje redkih kovin, potrebnih za baterije naših električnih naprav in vozil.

Podvomimo lahko, ko poslušamo ideologe antihumanističnega ekologizma, ki računajo oglj...