Do sedaj so izšle tri knjige o našem slikarju, objavljeni so bili številni članki, pripravljene številne razstave. Pa vendar – ko sem hodil po naših muzejih, sem le tu pa tam naletel na delo našega narodnega umetnika. Kje so vsa dela, ki so bila opisana v člankih, predstavljena po razstavah in katalogih? Ali je res to vse, kar nam je Gaspari po koncu svojega ustvarjanja zapustil? Kje bi si slovenski človek lahko ogledal njegova dela, saj ni nikjer muzeja ali galerije, kjer bi bila njegova večja zbirka stalno na ogled?

Iskanje skritih zakladov

Slovenci smo se odločili, da je France Prešeren naš narodni pesnik in Ivan Cankar naš narodni pisatelj – kdo pa je slikar Slovencev? Zgodovinski zapisi pričajo, da je to lahko le Maksim Gaspari. Nekoč je sam povedal, da mu naziv »ljudski umetnik« celo laska in mu je zelo všeč. Slovenci smo se že oddolžili obema omenjenima velikanoma. Cankarju na primer s kulturnim hramom – Cankarjevim domom, Prešernu s sprejemom »Zdravljice« za himno in z drugimi počastitvami. Gaspari pa še čaka na ta trenutek. Prav in pošteno bi bilo, da bi tudi Gaspariju priznali večji nacionalni pomen, na primer s poimenovanjem kakšnega trga ali ustanovitvijo muzeja njegovih del.

Selšček – otroški začetki v slikarstvu

Nihče ni slutil, da bo z Gasparijevim rojstvom v meniševski vasici Selšček nad Cerknico slovenski narod dobil umetnika, ki bo v svojih delih ovekovečil slovensko narodno dušo.

Bil je petek, 26. januarja 1883, ko je domačinka Ivana Gaspari (rojena Švigelj) rodila prvega od svojih šestih otrok. Jakob, Maksimov oče, je bil po rodu Furlan in se je priženil na bogato kmetijo. Maksimova otroška leta so bila brezskrbna, rasel je na lepi planoti, obdani z gozdovi, polja so bila skrbno obdelana, prijateljev za igro je bilo veliko. Čut za umetnost mu je mati, za katero Gaspari pravi, da je bila dobra risarka, položila že v zibel.

Čebelarska galerija

Spomini pa Maksima popeljejo tudi k prvim spoznanjem o čebelarstvu. »Ko sem bil 4 do 5 let star, se spomnim, da so me imeli prav radi stari Jagrov oče iz Topola. … Tam me je posebno mikal velik čebelnjak z narisanimi panjskimi končnicami. 

Ker so oče vedeli, da znam “lepo risati”, so želeli, da tudi jaz kaj prispevam za to čebelarsko galerijo.

Jagrov oče so pripravili nekaj lepo pooblanih lesenih deščic in dva stola. Na deščice sem risal konjičke, ki zadaj žvrgolijo, petelina, vojaka in druge otroško narisane prizore s primitivnim pobarvanjem. Ker je bil popoldne dež, je vsa ta moja prva narodopisna umetnost postala končno precej enaka (sodobnim abstraktnim “umetnostim”).«

Maksimovemu očetu Jakobu, ki ni bil gospodaren človek, je zelo prijalo lagodno življenje. Bil je lesni trgovec in veliko zdoma. Ko pa je le prišel na Menišijo, je dostikrat z ženo odpotoval s kočijo v Trst in še dlje. Otroci so bili prepuščeni deklam. Ta »boemska razvada« je po nekaj letih bogato kmetijo z gostilno, trgovino, kovačijo, hlapci in deklami pripeljala na rob propada.

Prišli so gospodje iz Ljubljane s papirji za odkup še tistega, kar je ostalo od nekoč mogočne Švigljeve domačije. Posestnik Ivan Žitnik iz Borovnice je bil kupec propadle posesti. Mati je s težkim srcem podpisala papirje in od žalosti zbolela. Otroci so bili otožni in nemočni, nič se ni dalo pomagati. Najmlajši Tone je bil star dve leti, ko je mati Ivana leta 1895 umrla. Vdovec Jakob ni znal poskrbeti za otroke in jih je poslal k sorodnikom na Rakek in v Logatec.

Šolanje v Begunjah pri Cerknici

Maksim je obiskoval ljudsko šolo v Begunjah pri Cerknici, le slaba dva kilometra od doma. »Prva zaresna slika, ki sem jo narisal, se je imenovala “Jernejeve muhe”. Učitelj Janko Leban nam je v šoli razlagal o Turkih. Povedal je zgodbo, kako so davno nekoč Turki napadli Begunje...«

To je ta »muhasta« zgodba, ki jo je mali Maksim doživel med šolanjem v Begunjah pri Cerknici, kjer je obiskoval prve štiri razrede ljudske šole, od leta 1890 do 1894. Naslednje leto sta ga starša poslala v ljubljansko realko.

Maksimov krstni boter Tomaž Tollazzi in njegova žena Karolina (Josipina, rojena Gaspari) iz Logatca sta poleg svojih številnih otrok šolala tudi malega Maksima. Peti razred ljudske šole je končal v Ljubljani. Leto zatem se je vpisal v Cesarsko-kraljevo višjo realko v Ljubljani, vendar je v prvem semestru 2. letnika izstopil zaradi denarnih razmer. Ko Tollazzijevi niso zmogli več šolati Maksima, so njegovo usodo prepustili teti Karolini. V uk je šel v znano in ugledno trgovino na Šutni J. Murnika, starega trgovca v pokoju, ki jo je tedaj prevzel njegov pomočnik Franc Šubelj.

Odkritje talenta

»V teh letih je bil zame trgovski poklic postranska stvar, kajti risanje in slikanje je bil moj prvi poklic. V prostem času in v poznih nočeh sem se le s tem bavil. Najbolj mi je v spominu ostalo to, ko sem nekoč za boljšo prodajo svežih rib – slanikov, ki smo jih takrat imeli v trgovini, naslikal manjši plakat na papir, ribo slanika, in ga postavil v izložbo. Res sem se potrudil in naslikal lep plakat, da bi privabil čim več kupcev. Redni obiskovalec naše trgovine takrat je bil tudi veterinarski inšpektor Josip Nikolaj Sadnikar iz Kamnika. Ko je v izložbi zagledal moj akvarel, je takoj spoznal slikarski talent. Stopil je v trgovino in povprašal, kdo je naslikal tako lepo ribo. Slišal sem, kako je moj gospodar v pogovoru z njim izrekel moje ime. Na njegovo začudenje je spoznal avtorja, to je mene, suhega fanta pri 16 letih. Sadnikar mi je nato velel, naj mu pokažem vse, kar sem dotlej narisal: pravljične motive v akvarelu in gvašu, razglednice mesta.

Ni treba posebej pripovedovati, kako plašen sem bil in kako sem v zadregi zardeval. Pohvalil me je in me povabil k njemu na dom, naj pridem v nedeljo, ko sem imel največ časa, in s seboj prinesem moje risbe, slike in druge umetnine, ki sem jih imel na voljo.

Nedelje popoldan, ko sem obiskoval Sadnikarja, so mi odprle svet umetnosti, zgodovinskih spoznanj in etnoloških zanimivosti.

Sadnikar je imel zelo lep in bogat muzej starin in umetniških stvari. Skupaj sva prekolesarila lep kos slovenske dežele vse tja do Celja in Maribora. Zanimalo naju je vse staro, zlasti ornamentika. …Sadnikar me je prvi vpeljal v narodopisje, prvi me je poučil o slikarskih tehnikah, odkrival pa mi je tudi lepote in posebnosti kmečkih domov, ljudskih noš in starinskih predmetov, čeder, vezenin. Začel sem skicirati. Takrat še nisem vedel, da bodo iz skromnih skic pozneje nastale slike. Po njem sem povzel načelo: Zakaj bi iskali daleč v svetu, zakaj ne bi raje izkoristili predvsem tega, kar nam je blizu in kar je za našo umetnost največje bogastvo, domačo folkloro? …

Tako se je začelo najino poznanstvo, druženje in dolgoletno pristno prijateljstvo. Nalagal mi je nove tematike za slikanje, jaz pa sem mu jih ob nedeljah nosil v oceno. Kaj vse sem še upodobil, se ne spomnim natanko, tako le na nekatera dela večjega formata: na primer – Uboj Blaža Mozolja, Rokovnjače, veliki požar mesta Kamnik, razne motive iz pravljice Kamniška Veronika in Mali grad ter ilustriral sem začasni šaljivi list in razne karikature.

Sadnikar je uvidel, da so moji izdelki dobri, kajti tudi sam je bil umetnik, slikar. Takrat veterinar še ni imel družine in se je za mene kot mladega nadobudnega slikarskega talenta zavzel ter me gmotno in finančno podprl. Odločil se je, da me pošlje na dopolnjevanje v umetnosti na Cesarsko-kraljevo umetnostno strokovno šolo v Ljubljani.«

Sadnikar je predložil najboljša Gasparijeva dela ravnatelju Ivanu Šubicu. Tako je postal mecen Gašperju, kot je Maksima od takrat vedno klical.

»Med leti 1900 in 1902 sem postal izredni učenec na tej šoli, poučeval me je profesor Josip Vesel. Spomnim se, da sem naslikal nekaj živali, med njimi hrošče, race in drugo. Profesor me je pohvalil in sem še z večjim veseljem opravljal šolo. Na tej šoli sem pridobil glavno osnovno znanje v upodabljajoči umetnosti, na podlagi katere me je Sadnikar še isto leto poslal na Dunaj na akademijo.«

Monografija o Maksimu Gaspariju

Vedno več je bilo na novo odkritih Gasparijevih zakladov po širni Sloveniji in tujini. Ob tako zajetnem kupu gradiva se mi je porodila ideja, da o našem slikarju napišem knjigo, ki bo podrobno opisala njegovo življenje in delo. Začel sem obiskovati muzeje, se srečeval s kustosi, razlagal sem svojo namero in pomembnost raziskav za knjigo z naslovom Maksim Gaspari: Iz naroda za narod. Knjiga kronološko prikazuje življenje in delo Maksima Gasparija vse od otroških dni naprej: kako je živel v rojstnem Selščku, v Kamniku, na Dunaju, v Münchnu in Ljubljani do svoje smrti. Prikazano je umetnikovo ustvarjanje, njegova umetniška rast, znana in neznana dela, dokumenti o šolanju, delo po umetnostnih ustanovah, predstavljene so razstave del, ki so bile še v času njegovega življenja. Opisano je tudi prijateljevanje in druženje z znanimi osebami, ki so Gaspariju veliko pomenile na njegovi poti.

Članek lahko v celoti preberete v novi izdaji revije SLO časi, kraji, ljudje