V Katoliškem domu prosvete Sodalitas je v soorganizaciji s Katoliško akcijo in Združenjem katoliških izobražencev v Celovcu v soboto, 13., in nedeljo, 14. januarja, potekalo tradicionalno Novoletno srečanje treh Slovenij. Rdeča nit predavanj, filma, okrogle mize, razprav in kulturnega programa so bili Viri slovenskih vrednot nekoč in danes.

Jože Kopeinig, ki dom v Tinjah vodi že od leta 1968, je v pozdravnem nagovoru kot vir veselja in upanja izpostavil vse večjo naklonjenost in vključenost v družbeno življenje, ki ju je dom s svojo odprto dejavnostjo deležen v narodnostno in politično pestrem okolju. Poleg Jožeta Kopeiniga sta za organizacijo srečanja skrbela Marija Gruškovnjak in Pavel Zablatnik.

Iz sredstev vere porojena zavest skupnosti

Program se je začel s predavanjem dr. Matija Ogrina Starejše slovensko slovstvo kot zrcalo slovenskih vrednot. Strokovnjak, ki se v zadnjih letih intenzivneje posveča preučevanju rokopisne dediščine, iz česar mdr. nastaja »Register rokopisov slovenskega slovstva«, je uvodoma navedel prvi zapis slovenske cerkvene pesmi, ki je na ozemlju Karantanije nastal v misijonski dobi (7.–9. stol.). Ena od verzij štirivrstične pesmi v slovenskem jeziku, ki se izteče v Kyrie eleison, je mdr. izpričana pri obredu ustoličevanja karantanskih knezov, kjer so jo peli vsi. Ob najstarejšem zapisu očenaša, ki se je ohranil v Rateškem rokopisu (ok. 1360–1390), Ogrin ugotavlja, da so Slovenci iz raznih dežel na romanjih ob istem slovenskem očenašu doživeli najzgodnejšo zavest skupnosti – dosegli so jo s sredstvi vere, ki predstavlja največjo globino človekovih bivanjskih temeljev. Ob primeru dvojezičnega slovensko-nemškega priročnika za sprejemanje romarjev v Kölnu je spregovoril o romarskem izročilu Slovencev in dejstvu, da so se takrat ljudje šele ob srečanju z govorci drugega jezika zavedeli meja svojega narodnega prostora.

Novoletno srečanje treh Slovenij v Tinjah. FOTO: Vincenc Gotthardt/Nedelja

Narodotvorno preseganje nazorskih jezik

Predavatelj je izpostavil tudi narodotvorni pomen jezikovno-kulturne kontinuitete iz obdobja protireformacije, ki jo je navkljub vsem politično-ekleziastično-teološkim sporom izpeljal škof Tomaž Hren. S tem, ko je protestantsko knjižno izročilo potrdil kot jezikovno normo lekcionarja Evangelia inu lystuvi, je na ravni jezika in kulture vzpostavil most iz 16. v 17. stoletje in naprej. Ogrin je ovrgel tudi mit o 60-letnem obdobju slovstvene praznine iz tistega časa. Zaradi odsotnosti finančne podpore plemstva slovenske knjige takrat res niso izhajale, hkrati pa je bilo to obdobje zelo ustvarjalno na področju rokopisov. Posebej za območje Koroške značilna besedila raznih blagoslovov npr. kažejo na visoko duhovno in teološko kulturo kmečkih prebivalcev. Prav iz te kulturne zrelosti je postopno rasla osebna in narodna individualnost. V zavedanju, da je podstat našega narodnega bitja krščanska, je prav, da še naprej od znotraj ohranjamo svojo kondicijo kot temeljno duhovno higieno ter ne le prek družinske vzgoje, temveč tudi prek javnega šolstva, medijev in cerkvenega okolja zagotovimo prenos izročila in mu omogočimo nadaljnji razvoj.

Vztrajna, pogumna in inovativna prizadevanja

Slovenistka, etnologinja, prevajalka, filmska ustvarjalka in kulturologinja dr. Herta Maurer-Lausegger je v svojem predavanju Koroška slovenska beseda in pesem skozi čas spregovorila prav o tem. Neutrudna ohranjevalka nematerialne kulturne dediščine koroških Slovencev je poudarila pomen tehnologij, ki so nam pri tem v pomoč, in najprej orisala zgodovino tamkajšnjih radijskih oddaj v slovenskem jeziku. Prvo so na koroškem radiu predvajali 12. februarja 1927. Že enajst let zatem je zaradi priključitve Avstrije tretjemu rajhu sledilo sedem let prisilnega molka. Ko je pod zavezniško upravo po koncu druge svetovne vojne radio leta 1946 spet začel oddajati, je bilo slovenski oddaji odmerjenih le pičlih 5 minut. Postopno se je ob vztrajnih, pogumnih in inovativnih prizadevanjih medijski prostor počasi odpiral in leta 1989 se je radijskim pridružila tudi televizijska oddaja Dober dan, Koroška. Predavateljica se je že zgodaj začela zavedati pomena arhiviranja narečnih govorov s pomočjo sodobne tehnologije. Na zvočnih posnetkih so tako ohranjena številna narečja, ki jih zaradi globalizacije – ta se odraža tudi v izginjanju nekoč zaprtih vaških sistemov – danes v tako čisti obliki nihče več ne uporablja. Na Koroškem so v zadnjem desetletju opazna prizadevanja za oživljanje slovenske ljudske pesmi in značilnih ljudskih običajev. Tik pred izbruhom pandemije jim je npr. uspelo v vsej živosti posneti običaj ziljskega štehvanja.

Slikarka Marta Jakopič Kunaver. FOTO: Vincenc Gotthardt/Nedelja

Dejavno iskanje identitete

Koroška mladina se je na srečanju v Tinjah najprej predstavila z dokumentarno-igranim filmom Moj dvojni jaz. Scenarij zanj si je kot projekt, prijavljen na razpis zveznega kanclerja, leta 2021 zamislila takratna referentka Katoliške mladine, žal pokojna Irmi Paulitsch (1984–2022), ki ji je film tudi posvečen. V njem mladi spregovorijo o svojem čisto osebnem dojemanju dvojezičnosti in svoje identitete. Poetični okvir filma je vožnja z vlakom, ki jo v obliki monologa spremljajo povsem življenjska razmišljanja mladostnikov. »Včasih se res sprašujem, kdo in kaj sem. Če poslušam svoje starše, imam občutek, da je prej bilo lažje – veliko bolj jasno. Bil si to, kar pač si bil. Nemec. – Slovenec … Zdaj pa se mi zdi, da se vse tako hitro spreminja. Poti postajajo vedno krajše, odprte in meje izginjajo. Pa vseeno človek ne ve, kje je in kdo je. Manjka neka identiteta. Kaj sploh je ta identiteta? … A je moja dvojna? Je od nas vseh, ki živimo tukaj, dvojna? Imamo dvojni jaz?« Film so decembra predvajali v avstrijskem parlamentu na Dunaju; upamo, da ga bo televizija Slovenija čim prej uvrstila v svoj program.

Kulturna velesila

Sledila je okrogla miza Kam pelje vlak?, ki jo je moderirala Mateja Rihter, tudi sama ključno vpletena v pripravo filma. Z mladimi, družbeno dejavnimi sogovorniki Nadjo Kramer (deželno predstojništvo Enotne liste, samostojnega političnega gibanja koroških Slovenk in Slovencev), Katjo Berk Bevc (Mlada Slovenija), Simonom Kummrom (SGZ mladina pri Slovenski gospodarski zvezi) in Emanuelom Meserkom (Katoliška mladina) so se pogovarjali o izzivih identite, kakor jih danes dojemajo mladi Slovenci na obeh straneh meje. Njihov skupni imenovalec je strast, ki jo občutijo do svojega jezika, kulture, istovetnosti. Tudi ob enaki vzgoji in podobnem okolju mladi seveda niso homogena skupina, ampak se vsak razvija različno. V duhu dialoga, strpnosti in odprtosti je to lahko prednost, ki z omogočanjem razvoja različnih talentov in pristopov koristi širši skupnosti. Jezik, v katerem mislijo, sanjajo, ga v življenju uporabljajo, je dar, ki so ga dolžni posredovati naprej, so se strinjali sogovorniki. »Kulturno smo Slovenci na Koroškem velesila. Želimo, da naš jezik obstane,« je bilo jasno in spodbudno sporočilo okrogle mize.

Mnogoteri sadovi

Sobotni kulturni program se je nadaljeval z odprtjem razstave slik Marte Jakopič Kunaver, ki jo je uvedel Matej Metlikovič, in zaključil s koncertom violinistke Lydie Krek Bavdaž in kitarista Janeza Gregoriča v kapeli dóma.

Jože Kopeinig, dr. Andrej Saje, dr. Jože Marketz. FOTO: Mateja Rihter/Nedelja

V nedeljo je srečanje uvedel mag. Jure Sojč s predavanjem Ustvarjalna napetost med tradicijo in obnovo v cerkvenih občestvih, nadaljevala pa novomeški škof dr. Andrej Saje in krški škof dr. Jože Marketz, ki sta spregovorila o sinodi in njenih mnogoterih sadovih. Dvodnevno novoletno srečanje v Tinjah se je zaključilo s sveto mašo ob somaševanju obeh škofov.