ZRC, Kanalska dolina, narečna besedila iz zahodnega zamejstva
Objava:
08. 03. 2021 / 07:48
Deli:
Čas branja:
6 minut
Nazadnje Posodobljeno:
04.04.2024 / 14:24
ZRC, Kanalska dolina, narečna besedila iz zahodnega zamejstva
Založba ZRC je v zbirki Glasovi izdala knjigo z narečnimi besedili ter risbami otrok iz Benečije, Rezije in Kanalske doline ter Zbrani deli Edvarda Kocbeka (esejistika) in Mirana Jarca (kratka proza).
Založba ZRC je v zbirki Glasovi izdala knjigo z narečnimi besedili ter risbami otrok iz Benečije, Rezije in Kanalske doline ter Zbrani deli Edvarda Kocbeka (esejistika) in Mirana Jarca (kratka proza).
Kanalska dolina z Naborjetom, pogled z Dveh špic. Foto: Ivo Žajdela
Inštitut za slovensko narodopisje in Založba ZRC sta v zbirki Glasovi izdala knjigo Vartac – moja vas s slovenskimi narečnimi besedili in risbami otrok iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. Avtorici sta Marija Stanonik in Iva Potočnik.
Petinpetdeseta knjiga v zbirki Glasovi je posebna zaradi njenih najmlajših sodelavcev, šoloobveznih otrok, katerih izdelki so bili po zaslugi Študijskega centra Nediža objavljeni v vsakoletni prikupni publikaciji Vartac.
Zapisovali so jih otroci iz Benečije, Rezije in Kanalske doline
Iz njegovih osemindvajsetih zvezkov (1974–2001) je izbranih in prepisanih 366 folklornih ali spominskih zgodb, ki so jih zapisovali otroci iz Benečije, Rezije in Kanalske doline, občasno pa tudi z Goriškega in Tržaškega.
Velika škoda bi bila, če bi ostalo prezrto v osemindvajsetih zvezkih Vartaca objavljeno folklorno gradivo, ki zanesljivo priča o pristni umetnostni móči prvotne besedne umetnosti in je etnološko dokumentarno.
Še toliko bolj, ker neposredno prestreza tudi izjemne razmere po uničujočem potresu v Furlaniji in Julijski krajini leta 1976.
Pogled s Cima Pala preko Tilmenta proti Benečiji, Matajurju in Krnu.
Vsakdanja realnost izpraznjenih vasmi
Žanrska ureditev gradiva po razdelkih je standardna, odprejo jo pesmi po vzoru starojudovskih judovskih hagad.
V nasprotju z drugimi knjigami zbirke se ta knjiga ne končuje s šaljivimi povedkami.
Zaključi jo razdelek Moja vas, tematika v njem se navezuje na vsakdanjo realnost, ki je z izpraznjenimi vasmi danes še veliko bolj kruta kot v času nastajanja sestavkov o domačih krajih.
Edvard Kocbek
Edvard Kocbek, Zbrano delo, 11. knjiga, 3. del, Esejistika 1958–1960
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede in Založba ZRC sta izdala tretji zvezek 11. knjige Zbranega dela Edvarda Kocbeka.
Knjiga prinaša Kocbekovo zrelo esejistiko iz Nove Poti v triletju 1958–1960, iz časa, ko so se pletle najbolj zlovešče težave okoli pričevalskega dnevnika Listina in ogrožale tudi njegovo anonimno objavljanje.
Bogata bera njegove esejistike v Novi poti z majhnim dodatkom iz Koledarja Mohorjeve družbe in revije Naša sodobnost (1961–1963) šteje kar 136 enot.
Izhajala je v rubrikah Svet in duh do leta 1958, in Iz krščanskega sveta od leta 1959. Zadnji trije eseji so nekaj posebnega, ker so po desetletnem prikrivanju podpisani s pisateljevim pravim imenom in priimkom izšli v reviji Naša sodobnost v letih 1961–1963.
Tematsko so besedila ubrana na poročila, razmisleke in komentarje k pomembnim pojavom v sočasnem evropskem kulturnem življenju, o katerih informira in širi obzorja slovenskih vernikov.
Imena rubrik nakazujejo večidel versko in filozofsko vsebino, vendar eseji obravnavajo veliko širša obzorja, tudi družboslovno-ekonomska, politična, sociološka in celo naravoslovna in tehnološka.
Poudariti je treba, da je Kocbekov izbor tematike, osebnosti in dogodkov visoko strokoven in presenetljivo poznavalski.
Njegov delež vsekakor prispeva k visokemu intelektualnemu stremljenju revije Nova pot in izpričuje vrhunske dosežke v slovenski esejistiki tistega časa.
Miran Jarc, Zbrano delo, 4. knjiga, kratka proza
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede in Založba ZRC sta izdala četrto knjigo Zbranega dela Mirana Jarca, ki predstavlja njegovo krajšo prozo; uredil jo je Drago Bajt. V 20. letih je pisal predvsem meditativno kratko prozo, s številnimi esejističnimi elementi, aktualnimi refleksijami in futurološkimi napovedmi; značilen primer je cikel Gledanja (1924). Te »črtice« je objavljal predvsem v časopisih Jutro in Slovenski narod.
Mnoge so bile nastavki za daljše pripovedi, ki jih je Jarc v poznejših natisih izboljšal v zgodbeni zasnovi, ideji in slogu.
V letih 1922 do 1937 so nastale novele z izrazitejšo fabulo; najboljši primeri te proze so Bog in pustolovec, Črni čarodeji, Doživetje gospoda Kastelica, Razodetje v slepi sobi in Legenda o Kvirinu.
Mnoge Jarčeve prozne stvaritve so ostale okruški, ki jih pisatelj ni vključil v romana Novo mesto in Črna roža.
Miran Jarc svoje kratke proze ni nikoli izdal v samostojni knjigi. Zato sta tudi kritika in literarna zgodovina o njej pisali manj.
Starejša literarna zgodovina je Jarčevo kratkoprozno pisanje komaj omenjala; več se je pisatelju posvečal le Franc Zadravec.
Po letu 1980 so se mlajši literarni zgodovinarji izčrpneje ukvarjali z ekspresionističnimi značilnostmi Jarčeve krajše proze. Ta je doživela novo ovrednotenje šele po letu 2000, v študijah Gregorja Kocijana in Jožice Čeh Steger.
Miran Jarc
Nadja Zupan Hajna: Karst, Caves and People
Inštitut za raziskovanje krasa in Založba ZRC sta izdala knjigo (v angleščini) Karst, Caves and People. V njej je Nadja Zupan Hajna na poljuden način predstavila kraške pojave kot naravne znamenitosti, obenem pa poudarila njihov pomen za ljudi ter njihovo izjemno ranljivost.
Skozi številne fotografije in shematične modele knjiga skuša razložiti znanstvena dognanja o kraških procesih, nastanek različnih kraških površinskih oblik in tipov jam, pa tudi probleme, ki jih ljudje s svojim načinom življenja povzročajo kraškemu okolju.
Fotografije dvainšestdesetih avtorjev predstavljajo različne tipe krasa in jam iz skoraj vsega sveta. Kras po vsem svetu deluje enako.
Ljudje že tisoče let negativno vplivajo na okolje, vendar že sama velikost današnje človeške populacije vodi do bolj opaznih in neizogibnih negativnih okoljskih posledic.
Onesnaževanje ne vpliva samo na kakovost vode, temveč tudi na jame in njihove krhke ekosisteme. Osnova za vse dejavnosti varovanja krasa je njihovo poznavanje in razumevanje.
Kras in jame so del našega okolja. Tudi, če ne živimo na krasu ali nikoli ne obiščemo jame, imamo vsi ljudje na Zemlji korist od vode, ki jo zagotavljajo, od njihovih ekosistemov in od njihovih ekonomskih vrednot povezanih s turizmom.
Knjiga je izšla s pomočjo Slovenske nacionalne komisije za UNESCO.
Jernej Mlekuž: ABCČĆ migracij
Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ter Založba ZRC sta izdala knjigo Jerneja Mlekuža ABCČĆ migracij.
»Migracije so največkrat razumljene kot nekakšen nepotreben in nadležen stranski produkt človeškega razvoja,« je zapisala založnik o knjigi. »Tako kot hrup reaktivnih motorjev – ne poganja letala, le cefra nam možgane in osmišlja pomen besedne zveze zvočno onesnaževanje. Ko človeško bitje sliši besedo migracija ali migrant, najbrž najprej pomisli na objokane obraze sorodnikov, razbite družine, potoke solz, ki tečejo po trdi in neprijazni pokrajini tujine, iz domovine bežeče možgane, amputirane ude naroda, narodne rakave rane in podobne neljube pojave, ki se jih človečnjaki otepajo kot Pepelka mozoljev.
Migracije so torej odklon, ali z bolj ošabnimi besedami, anomalija od normalnosti, sreče in drugih reči, h katerim, sicer večinoma neuspešno, teži človeška vrsta.«
Avtor v knjigi ABCČĆ migracij vsega tega ne zanika, a vztraja, da odkloni lahko tudi bogatijo.
»Če ne bi stopil opičnjak na nevarna savanska tla, bi še zmeraj zobali sladko sadje v prijetni senci varnih krošenj. In če se ne bi prvi migrant odpravil na dolgo in neznano pot, bi še vedno bežali pred levi. Nikoli ne bi slišali Sedme simfonije, se igrali s pokemoni in se jezili na gin tonik brez leda.«
