Ponarodelo prepričanje, ki prav te aprilske dni znova prihaja na površje javnega mnenja, je, da je bila Osvobodilna fronta pluralno koalicijsko združenje, ki so ga med drugimi na noge postavili »levi sokoli«. Podrobnejši pogled, ki ga ponuja študija Prevarani sokoli (lani jo je izdal Študijski center za narodno spravo), pa razodene, da je to prepričanje le eden izmed skrbno negovanih partijskih mitov. Razblinjamo ga v pogovoru z avtorjema dr. Ivanom Čukom in dr. Aleksom Leom Vestom, ki je v celoti objavljen v aprilski številki Slovenskega časa.

Dr. Ivan Čuk in dr. Aleks Leo Vest v sobi na Fakulteti za šport, posvečeni dr. Viktorju Murniku, sokolskemu »atu«. Foto: Tatjana Splichal

Dovolita mi za začetek malce čudno vprašanje: Kako praznujeta 27. april, dan upora proti okupatorju?
Aleks Leo Vest: Kot »od Boga podarjen« prosti dan …

… ali pa od države?
Aleks Leo Vest: Saj država je za marsikoga pri nas še vedno »ateistični bog«.
Ivan Čuk: Ta dan razumem kot običajen dopust, ko si vzamem čas za družino, ne vidim pa v njem del praznovanja, pomembnega za narodno vzgojo.

Pa vendar je dolgo veljalo drugačno prepričanje. Moja in še kakšna generacija se je v šoli učila, da so 27. aprila – dan gor ali dol – štiri ustanovne skupine, Komunistična partija Slovenije, krščanski socialisti, kulturniki ter levo krilo sokolov, ustanovile frontno združenje, ki naj bi sprožilo oborožen upor proti okupatorju. Koliko je v tem učenju resnice, zlasti če imamo pred očmi eno izmed teh skupin, sokole, ki naj bi jih na tem sestanku predstavljal Josip Rus?

Aleks Leo Vest: Komunistična dokumentacija, ki sva jo pregledovala, kaže to zgodbo, genezo t. i. Osvobodilne fronte v malce drugačni luči. Vse skupaj se je začelo plesti že z Društvom prijateljev Sovjetske zveze, ki, kolikor sva zasledila, nikoli ni bilo registrirano; že v tem društvu so nekateri sokoli sodelovali v ozadju, čeprav naj bi uradno stike s komunisti imeli mnogo kasneje.

Najprej je tako ali tako nastala Protiimperialistična fronta, ki naj bi ljudi osvobajala od kapitalistov, buržoazije – od okupatorja očitno še ne, saj se je o tem govorilo šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, ko pride tudi do preimenovanja v Osvobodilno fronto (OF). Ljudje so si predstavljali, da gre tu za osvobajanje od okupatorja, v resnici pa je bil v jedru razredni boj, ki ga je komunistična partija res spretno skrila, tudi s sokolsko kuliso. Pri tem je zame morda najbolj zanimiva prav zgodba Josipa Rusa, ki ste ga omenili: po lastnem zatrjevanju naj bi prav on postal prvi predsednik OF, ne pa Josip Vidmar. Nikjer nisem zasledil, da bi bila ta njegova trditev zanikana ali da bi kakšni dokumenti potrjevali predsedniško prvenstvo Vidmarju. Nasprotno: v knjigi navajava izjavo Josipa Rusa, ki opisuje, kako se je januarja 1943 na Babni gori sestal s Kidričem in Kardeljem in se dogovoril, da je zdaj čas, da vodenje OF prevzame kulturnik, kar bi kazalo na to, da je komunistična revolucija kulturna zadeva.

Toda koga je Josip Rus v OF sploh prestavljal?
Ivan Čuk: Ozko komunistično skupino sokolov. Pred drugo svetovno vojno je bilo sokolsko gibanje organizirano v petih župah; vsaka je imela svojega starosto in le starosta je bil lahko podpisnik kakršnih koli pravnih dokumentov. Rus ni bil na nobenem takšnem položaju, da bi lahko predstavljal katero koli sokolsko župo. Še več: bil je le navaden član Sokola za Bežigradom in niti tam ni bil v vodstveni strukturi. Skratka: imel ni prav nobenega mandata, da bi predstavljal sokole kot celoto. Je pa tukaj še ena podobna zgodba, povezana s kulturniki v OF. Kulturniki so bili pred vojno povezani v zvezo kulturnih društev, ki ji je predsedoval Vladimir Ravnihar, tudi sokol. Niti kulturnikov torej v OF niso predstavljali njihovi legitimni in legalni zastopniki.

V OF imamo torej le komunistične sokole, ki za predstavništvo celotnega gibanja nimajo nobenega mandata. Kako pa so ob okupaciji ravnali legitimni sokoli?
Ivan Čuk: Takoj so šli v ilegalo, organizirali so Sokolski vojni svet in Sokolsko legijo ter se začeli ukvarjati z obveščevalnim delom, da bi se borili proti okupatorjem. To je bila osnovna tendenca. Kot razberemo iz dosjeja Mačkovšek, so bili sicer povabljeni, da bi sodelovali v OF, a so se ti pogovori takoj zaključili.

Zakaj?
Ivan Čuk: Ker je bil odgovor na vprašanje Kaj bo po vojni? v teh pogovorih popolnoma različen. V OF je bilo že od vsega začetka jasno, da je njen cilj sovjetska država, ne pa demokratična država, demokratična kraljevina, za kakršno so se zavzemali sokoli.

Toda prav zaradi sodelovanja »levih« sokolov v javnosti še vedno vztraja podoba OF kot pluralne, nazorsko raznolike odporniške organizacije. Ali je ta podoba resnična?
Aleks Leo Vest: Kardelj sam prepričuje Tita, da je OF le provizorična forma, v kateri so se sokoli, kot je bil Rus, dali partiji popolnoma na razpolago. To ni bila nikakršna koalicija. Morda so bili v tej združbi krščanski socialisti še najbolj »nagajivi«, a temu delu zgodbe se z Ivanom nisva posebej posvečala, zato se vanj ne bova vtikala. Za komunistične sokole pa vsekakor velja, da so se dali na razpolago; ne le da po legalni plati niso predstavljali sokolskega gibanja v OF, tudi na ravni ideološkega prizadevanja pri njih ni nič sokolskega. Partijski vrh jasno pove, da je s sokoli v OF dosežen dogovor tudi za drugo etapo revolucije, torej za sovjetski del. Saj poznate Leninov scenarij: revolucija mora imeti dve etapi, meščansko in nato sovjetsko. Zdi se, da je bila Dolomitska izjava prelomni trenutek med tema fazama, ko pride tudi do menjave v vodstvu OF.

Od enega Josipa – Rusa, k drugemu Josipu – Vidmarju …
Ivan Čuk: … do tretjega Josipa – Broza, po vojni.

Celoten pogovor je objavljen v aprilski številki Slovenskega časa, ki je priložena 18. številki Družine.