Tisti čas je Janez rekel Jezusu: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« 

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne.« (Mr 9,38–43.47–48)

»Ne bojmo se svojih napak, saj so prostor usmiljenega Boga« 

Roka je lepa in dobra stvar. Koliko dobrega se da narediti z njo, pobožati, posaditi drevo, skuhati večerjo, napisati knjigo. Tudi noga, na koliko obiskov te lahko odpelje, na kako visoko goro te spravi. 

Tam se oko čudi lepoti stvarstva in se tako nauči opaziti lepoto tudi v sočloveku. A kakor se da s sekiro stesati zibko in nacepiti drva za zimo, se da z njo tudi ubijati. Kako dobra je stvar sama po sebi, je torej stvar človekove odločitve – kako in za kaj jo bo uporabljal.

Zmeda

Vse je torej zelo enostavno. Kako torej, da zlo sploh obstaja? Prepričan sem namreč, da nihče noče delati slabega namenoma, ne, mislim, da si v osnovi vsi želimo delati dobro in prav, saj je tudi Raskolnikov v romanu Zločin in kazen na primer ubijal, da bi s tem človeštvu naredil celo uslugo. 

Torej najverjetneje slabo delamo preprosto zato, ker ne vemo, da je to nekaj slabega. Saj je zlo na svetu zaradi prevare, spomnite se samo prepričevanja kače v raju, ki je obrnila stvari na glavo, da je Bog slab in zlo nekaj dobrega (1 Mz 3). 

Tako je, največja prevara zla je prav v tem, da se nam kaže kot nekaj dobrega. Sicer se ne bi nikoli odločili zanj.

Pa se. In napačnosti naših izbir se žal ne da predvideti, to je pri vsem najhuje. Tako se recimo tudi apostoli ujamejo v past zla, ko nekomu branijo delati nekaj dobrega samo zato, ker ni bil prave barve (Mr 9,38).

Boj proti zlu

Edina možnost, s katero se lahko proti delovanju zla v sebi borimo, je, da si priznamo, da ne vemo, da priznamo napako, potem ko smo jo naredili. Ali še bolje, da smo vedno dovolj iskreni do sebe, da smo sposobni pogleda v ogledalo in biti samemu sebi sodnik, razmišljati, pregledovati posledice svojih dejanj in jih obsoditi, če je treba.

»Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!« (Mr 9,43) pravi Jezus. Glagol »pohujšati« (skandalizo) v grščini dobesedno pomeni »nastaviti zanko ali past« ali »povzročiti, da se kdo spotakne«. 

Torej je stvar v tem, da je zlo vedno past, da je ta past lahko kjerkoli, tudi v načeloma dobrih dejanjih, in da jo navadno težko prepoznamo, past je vendar vedno dobro skrita, pod listjem, pod mahom, tudi pod pretvezo dobrih namenov. 

Zato je iskrenost pri presojanju svojih dejanj tako zelo pomembna.

Da je nekaj narobe, pač ne moremo vedeti vnaprej, to lahko uvidimo samo za nazaj. Kar je hudo, ker zato boj proti zlu vedno zahteva veliko žrtev, bolečin, odpovedi, ostati je treba brez roke, noge, brez očesa, brez svojega ponosa in brez občutka, da smo popolni. 

Ker se to, da je popoln, zdi samo človeku, ki si ne prizna napake. Je ne obsodi, je ne odseka.

Zato se ne bojmo svojih napak, prostor usmiljenega Boga so, ki daje živeti tudi brez roke in noge. Bojmo se raje občutka, da jih delajo samo drugi, mi pa ne.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (39/2021).