Severno od Nove Gorice se dviga hrib Skalnica, na njem pa je več vrhov. Sveta gora, njegov najvišji vrh, je zelo dobro znana. Frančiškov hrib, neizrazit, nekoliko nižji vrh, pa precej manj. Na Sveti gori stojita mogočna bazilika Kraljice Svetogorske in frančiškanski samostan, na Frančiškovem hribu pa kip sv. Frančiška Asiškega. Do obeh vrhov vodi več pohodnih poti, do Svete gore tudi cesta. Z nje se lahko do bližnjega Frančiškovega hriba odpravimo peš. Z obeh vrhov, ki sta zdaj priljubljeni turistični in pohodniški točki, se razprostira lep razgled na Julijske Alpe, Furlansko nižino, Jadransko morje, Vipavsko dolino. Z malo sreče lahko v lepem vremenu vidimo tudi Triglav.

Z obeh vrhov se razprostira lep razgled na Julijske Alpe, Furlansko nižino, Jadransko morje, Vipavsko dolino.

Porušena in znova postavljena

Sveta gora je 681 metrov visoka vzpetina, najbolj znana kot romarska pot. Velja za eno najpomembnejših božjih poti v Sloveniji. Vzpetina je bila zaradi svoje lege pomembna že v antiki, obiskovalce pa je privabljala tudi kasneje. Po nekaterih domnevah naj bi bilo nekoč na njej pogansko svetišče. Da je tu že sredi 14. stoletja zares stala cerkev, posvečena sv. Mihaelu, pa priča kamnita plošča, ki so jo našli ob gradnji novih verskih objektov v 16. stoletju. Cerkev naj bi leta 1470 med enim od napadov porušili Turki.

Romarska pot na Sveto goro velja za eno najpomembnejših božjih poti v Sloveniji.

O razlogih za postavitev nove cerkve leta 1541 obstajajo različne teorije. Eden od razlogov naj bi bilo prikazovanje Matere božje pastirici, po kateri je bilo ljudem naročeno, naj postavijo novo cerkev. Glede na ljudsko izročilo pa oblasti pastirici niso verjele, zato naj bi jo zaprli v ječo solkanske graščine, in to kar trikrat, a je bila vsakič čudežno rešena, zato naj bi Marijino naročilo, ki ga je prenesla, končno vzeli resno in postavili cerkev. Nad vhod vanjo so dali napis: »Jaz stojim na gori kakor prej! To se je potrdilo tu gori že večkrat.« 

Kasneje so tu postavili še frančiškanski samostan. Njun čas se je začel hitro iztekati, ko se je na tem območju vzpostavila Soška fronta – 5. junija 1915 je na cerkev treščila prva italijanska granata, le dvanajst dni zatem pa sta bila cerkev in samostan le še razvalini. Uspelo jim je rešiti le Marijin kip. Po koncu prve svetovne vojne je to območje prišlo pod italijansko oblast, na Sveto goro so prišli italijanski frančiškani iz Trenta. Ti so med letoma 1924 in 1928 postavili nov samostan in novo cerkev, pri čemer so se zgledovali po baziliki v bližnjem Ogleju. Ob odprtju so Marijin kip spet postavili v cerkev, kjer stoji še vedno.

Kaverne pod goro

Na Sveto goro in Frančiškov hrib (632 m), ki sta med seboj po grebenu povezana z lepo uhojeno potjo, vodi veliko pohodnih poti. Izbiramo lahko med krajšimi in daljšimi pohodi. Najbolj priljubljena je pot po kavernah, v skalo vklesanih rovih, ki so jih naredili avstro-ogrski vojaki na soški fronti. Pri tem potrebujemo lučko, najbolje naglavno, in primerno obutev, prav pride tudi čelada. V hladnejšem delu leta moramo v kavernah paziti tudi na netopirje, ki v njih prezimujejo.

Najbolj priljubljena je pot po kavernah, v skalo vklesanih rovih, ki so jih naredili avstro-ogrski vojaki na soški fronti.

Nekoč veliko bolj gola pobočja so med soško fronto dodatno ogolila neskončna topovska obstreljevanja, kar je onemogočalo zaščito pred pogledi nasprotnika. Tudi zato je bila potrebna zaščita, kakršno so dajale kaverne. Avstro-ogrski vojaki so jih uporabljali kot zaklonišča ob napadih italijanske vojske, kot skladišča orožja in za gibanje med položaji. Količine granat, ki so padle tu, in posledično človeške žrtve ter število ranjenih so težko predstavljivi. Po vojni so domačini ostanke železja zbirali in prodajali.

Na pobočjih Svete gore in Frančiškovega hriba je mnogo kavern. V nekaterih so tudi dobro ohranjene topovske line. Nekoč so omogočale pogled na sovražnika in obstreljevanje, zdaj so to razgledne točke. Če se želimo na vrhova podati skozi kaverne, predlagamo začetek poti na Prevalu. Pot je dobro označena in ves čas vodi po lepo ohranjenih in očiščenih obrambnih položajih. Od izhodišča sledimo markirani poti po jarkih (s tem imenom je pot označena) v desno. Naravnost vodi markirana pot na Sveto goro, po kateri se kasneje lahko vrnemo do izhodišča. 

Zaradi spolzkih in ponekod strmih rovov je predvsem z otroki smiselno narediti krožno turo, saj je lažje iti po spolzkem terenu navzgor kakor navzdol. Med potjo navzgor, na kateri so nam ponekod v pomoč jeklenice in klini, se odpre lep razgled na Solkanski most, Novo Gorico in Sabotin.

 Vstop v davno opuščene kaverne je ponekod skoraj malce strašljiv. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Med potjo gremo skozi tri kaverne. Zadnja, ki je z 260 metri najdaljša, je tudi najzahtevnejša. Vhod vanjo je na 520, izhod pa na 545 metrih nadmorske višine.

Njena posebnost je kamnita kotanja, v kateri se zbira kristalno čista voda. V vojnih časih so jo vojaki uporabljali za pitje in umivanje, kar je bil svojevrsten privilegij. Prav pomanjkanje vode je na Soški fronti življenje vojakov še dodatno oteževalo.

Ko pridemo iz zadnje kaverne, nas do vrha razglednega Frančiškovega hriba loči le še nekaj minut. Z njega je do Svete gore deset minut lahke hoje, pri čemer se vzpnemo za 50 metrov. Če imamo posebno željo po raziskovanju kavern, se lahko na pobočju Svete gore in Frančiškovega hriba podamo po brezpotjih. Z malo sreče jih najdemo še več in se prepustimo njihovemu samostojnemu raziskovanju.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 1/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.