Dostop

Iz naših dveh največjih mest, Ljubljane in Maribora, je Smrekovec oddaljen približno dve uri vožnje, odvisno od izbrane poti. Dostopen je z več strani – iz Savinjske doline, iz Šaleške doline in s Koroške (iz Črne na Koroškem). V vsakem primeru je zadnji del ceste, ki nas pripelje zelo visoko, do Doma na Smrekovcu (1375 m), makadamske. Že sama vožnja v zadnjem delu je zanimiva, saj se peljemo skozi mogočne smrekove gozdove. Če prihajamo iz Savinjske doline, zavijemo proti Smrekovcu v Ljubnem, od koder je cesta dobro označena. Čez čas se ji priključi cesta, ki vodi na Smrekovec iz Šaleške doline (prek Velenja, Šoštanja in Belih vod), malo pod domom pa še cesta iz Črne. Pri tem premagamo kar nekaj višine. Iz Črne okoli 800 metrov, še nekoliko več iz Ljubnega, iz Šoštanja pa celo več kot tisoč metrov. 

Zavarovano območje

Smrekovško pogorje ima več podobno visokih vrhov – Smrekovec (1577 m), Komen (1684 m), Krnes (1613 m) in Veliki Travnik, imenovan tudi Turnovka, (1637 m). Na Smrekovcu, ki je najbolj obiskan, stoji sredi obsežnega, s smrekovim gozdom obdanega gorskega travnika kamnita piramida z vpisno knjižico. Od tod se razprostira lep razgled, ki ga proti severu nekoliko omejuje gozd.

Mnogi ne vedo, da je bil tu v terciarju, pred milijoni let, aktiven vulkan.

Pogorje Smrekovec, dolgo približno deset kilometrov, je zavarovano kot geološki in botanični rezervat Smrekovec-Komen in uvrščeno v območje Natura 2000. Mnogi ne vedo, da je bil tu v terciarju, pred milijoni let, aktiven vulkan. To območje velja za edino vulkansko pogorje v Sloveniji. Tega s prostim očesom zdaj ne moremo zaznati, saj Smrekovec nima značilne vulkanske oblike. Med vulkansko aktivnostjo je pogorje ležalo pod morsko gladino, šlo je torej za podvodne izbruhe. Na vulkansko preteklost kažeta kamnini andezit in andezitni tuf.

Na severni strani pogorja poteka periadriatski šiv – tektonska prelomna cona, ki ločuje afriško in evropsko tektonsko ploščo. Zaradi nastanka pogorja so njegove značilnosti pri nas posebnost – relief, vodovje, rastlinstvo in živalstvo. Na severnih pobočjih je sklenjena gozdnata pokrajina, južna pobočja pa so posejana z gorskimi pašniki v kombinaciji z gozdovi.

Planine na pobočju Smrekovca. FOTO: Mateja Senegačnik Mazgan

Botanične posebnosti 

Na Smrekovcu so evidentirali kar 358 različnih vrst rastlin, kar je približno deset odstotkov vseh vrst v Sloveniji. Med njimi je 26 ogroženih vrst. Zaradi posebne geološke podlage se pogorje ponaša z nekaj botaničnimi posebnostmi. To so predvsem rastline, ki imajo edino ali eno redkih rastišč v Sloveniji. Izstopajo zlasti jegliči, kochov svišč, beli kosmatinec, zvončnica, alpska azaleja, praprot vudsovka, zvezdasti kamnokreči. Obiskovalce Smrekovca privabljajo borovnice in brusnice, priljubljen je tudi med nabiralci gob. Posebnost Smrekovca je cemprin oziroma švicarski bor. Smrekovško pogorje velja za edino samoniklo nahajališče tega iglavca v Sloveniji. 

Posebnost Smrekovca je cemprin oziroma švicarski bor.

Območje je zelo pomembno tudi kot vodni vir, na kar nakazujejo mlake in močvirja, ki poleti služijo kot napajališča za živino, ki se tu pase. Mlake in močvirja so nastala zaradi slabo prepustnih plasti. Voda se zbira tudi v potokih, ki ponekod poniknejo in se v dolini pojavijo kot kraški izviri in so pomembni za vodna zajetja. 

Redke živalske vrste

Z malo sreče, predvsem če smo tiho in potrpežljivo čakamo, imamo možnost videti katero izmed redkih živalskih vrst, ki živijo na Smrekovcu. Mnoge od njih so ogrožene in zaščitene. To so predvsem tri vrste divjih kur – gozdni jereb, ruševec in divji petelin. Če jih že ne bomo videli, imamo spomladi kar dobre možnosti, da slišimo divjega petelina, ki z značilnim oglašanjem vabi samice k paritvi. Med sesalci lahko opazimo jelene, srne, gamse, redkeje tudi planinske zajce. Zanesljivo pa nam pridejo pred oči mravljišča, ki so tu še posebno velika.

Pobeljena pobočja privabljajo tudi smučarje. FOTO: Mateja Senegačnik Mazgan

Možnosti pohodov

Ker na Smrekovcu ni izrazitih prepadov in nevarnih predelov, je pogorje priljubljeno med pohodniki v vseh letnih časih. Tudi pozimi, ko je največ snega, se lahko podamo tja, potrebujemo le opremo, ki je potrebna za tak pohod. Poti so preproste in ne zahtevajo premagovanja velikih višinskih razlik, zato so še posebej primerne za družine z majhnimi otroki. Nadmorska višina planinskega Doma na Smrekovcu je, kot rečeno, 1375 metrov, razgledni vrh Smrekovec pa je le 200 metrov višji. To je tudi najkrajša in najbolj priljubljena pohodna pot. Za vzpon potrebujemo le pol ure. Pot lahko nadaljujemo na preostale tri vrhove, Komen, Krnes in Veliki Travnik. Za tak pohod potrebujemo več časa, odvisno, kako daleč se podamo. Vse poti so lepo označene. Če se jih držimo, ni bojazni, da bi se izgubili.

Ob poti na Krnes bomo desno v gozdu opazili smerokaz za Črno jezero. Nemarkirana pot do njega se ves čas spušča in zahteva v eno smer približno 20 minut. Jezero je zaradi svoje temne barve in lege med mogočnimi smrekovimi drevesi vredno obiska.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 6/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.