Pohodniški raj

Nekoč je bila Pokljuka znana predvsem po gozdu, po svojem lesnem bogastvu slovi že stoletja. Že dolgo je tudi turistična točka, ki postaja vse bolj priljubljena. Tam cvetita tako zimski kot letni turizem.

Na Pokljuko se radi podajamo v vseh letnih časih, ker lahko tam vedno počnemo kaj zabavnega. V poletnih mesecih radi zbežimo pred vročino v dolini, saj so tedaj temperature na kraški planoti, razprostrti na nadmorski višini od 1000 do 1400 metrov, veliko zmernejše. Jeseni rastejo gobe, prve lahko najdemo že proti koncu poletja. Svojo lepoto tedaj pokažejo tudi macesni, ki se čudovito obarvajo v jesenske barve. 

Na Pokljuko se radi podajamo v vseh letnih časih, ker lahko tam vedno počnemo kaj zabavnega.

Pozimi je Pokljuka tako ali tako raj za ljubitelje zimskih športov, kar radi izkoristimo tudi sami. Smučišče sicer že nekaj časa ne obratuje, je pa naklon strmine idealen za sankanje. Za mnoge je še zabavneje spremljati športne prireditve ali pa se katere tudi udeležiti kot tekmovalec. Pomlad pa se je izkazala za idealen letni čas za turne smuke.

Pohodništvo je ena izmed mnogih dejavnosti, ki jih ponuja Pokljuka, in tudi ena od najbolj, če ne kar najbolj priljubljena. Tu so izhodišča za številne lažje in težje pohode. Ker se sami zadnja leta na pohode podajamo družinsko, z majhnimi otroki, izbiramo predvsem krajše in manj zahtevne poti. Sicer pa je čudovit že samo sprehod po pokljuških gozdovih, nanj se lahko podamo tako rekoč kjer koli. 

Moramo pa biti malce pazljivi – gozd, v katerem rastejo predvsem smreke, se zdi povsod enak in izgubiti v njem se ni težko. Mogočni in temni, kot so, se zdijo pokljuški gozdovi morda celo malce srhljivi, sicer pa so polni življenja. Tu živijo številne ptice, in če nam le uspe biti malce tiho, z malo sreče vidimo tudi kakšnega zajca, veverico ali srno, medveda, ki menda tudi živi v njih, pa na srečo še nismo srečali. Pazljivi pa moramo biti zaradi veliko manjših, a toliko nevarnejših živalskih prebivalcev gozda – klopov, prenašalcev klopnega meningitisa in lymske borelioze.

Pogled na vrhove, ki se dvigajo nad Pokljuko. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Najlepša planina

Najlepši pohod, na katerega se radi vračamo, je tisti do planine Zajamniki. Planina Zajamniki, ena najlepših planšarskih vasic, leži na zahodnem robu Pokljuke, od koder se odstira čudovit razgled na Julijske Alpe. Posebnost planine je, da so pastirski stani razpotegnjeni v »ulico«. Sicer se je mogoče skoraj do nje pripeljati po makadamski cesti, vendar je, vsaj za nas, najlepše, če se do nje podamo peš z Rudnega polja, torej od vojašnice. Rudno polje je planina na veliki gozdni jasi sredi pokljuških gozdov, do katere vodi z Bleda 22 kilometrov asfaltirane ceste, vzdrževane tudi pozimi. Tu je vadbeno središče slovenske vojske, od leta 2009 pa deluje še športno središče, ki obsega tudi biatlonski stadion in hotel.

Najlepši pohod, na katerega se radi vračamo, je tisti do planine Zajamniki.

Pot do planine Zajamniki je lepo označena in je ne moremo zgrešiti. Z otroki običajno potrebujemo v eno smer uro do uro in pol. Gre za nezahtevno pot, tako da jo lahko brez težav prehodijo tudi manjši otroci. Vsakič, ko prispemo na planino Zajamniki, se čudimo njeni lepoti. Nad njo se dviga strmo travnato pobočje, in če se nekoliko povzpnemo, se nam na planino spodaj in gore v ozadju ponudi izjemen razgled. Pogled seže vse do Bohinjskega jezera in gora nad njim, pa tudi za Triglav se zdi, kot bi ga imeli na dlani. Pogoj za to je kajpak lepo vreme. Poleti je mogoče na kateri od planšarij dobiti domač sir ali kislo mleko, sicer pa na tej planini ni nobene turistične ponudbe. Tudi najem koč ni mogoč.

Najlažji dvatisočak

Ko se odpravimo na katerega od vrhov, najraje izberemo enega od tistih z lepimi razgledi. Eden od njih je Viševnik, za katerega mnogi pravijo, da spada med najlažje dostopne slovenske dvatisočake. Če ni celo najlažji. Glede na naše izkušnje je to najverjetneje res. Tudi za ta pohod je izhodišče Rudno polje. Pot nas vodi čez nekdanje pokljuško smučišče in se nato strmo vzpne proti vrhu Viševnika. V čudovitih razgledih uživamo, še preden sploh prispemo do vrha. V primernih razmerah je to zagotovo dvatisočak za tiste, ki tako visoko niso bili še nikoli, pa tudi za otroke.

Razgled s poti na Viševnik, ki je morda najlažje dostopen slovenski dvatisočak. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Ob poti na Viševnik ni nobene planinske koče, kar imamo sicer zelo radi. V kočah običajno pokusimo domač jabolčni ali borovničev zavitek, joto, golaž … Zato je ena od nam ljubih planinskih poti na Pokljuki pot na Mrežce, saj vodi mimo Blejske koče. Zelo prijetna koča na jasi pod vrhom Mrežce – s 1965 metri temu vrhu ne manjka prav veliko do dvatisočaka – je odlična postojanka med potjo. Od tam lahko nadaljujemo pohod še na več vrhov – na Okroglež, Debelo peč, Lipanski vrh in na še nekatere bolj oddaljene, ki bodo naš cilj, ko bodo otroci nekoliko večji.

 V kočah običajno pokusimo domač jabolčni ali borovničev zavitek, joto, golaž …

Za pohode radi izberemo še eno izhodišče, in sicer, kot mu pravimo pohodniki, »konec ceste na Pokljuki«. Do tja prispemo tako, da se od Rudnega polja peljemo po makadamski cesti še naprej, se ves čas držimo desno in gledamo oznake za planino Konjšica. Pohod z otroki je čudovit že samo do te planine, lahko pa si ga podaljšamo na Mali Draški vrh, Veliki Draški vrh, Tosc in druge zahtevnejše vrhove. Razgledi z vseh so ob jasnem vremenu nepopisno lepi.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 6/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.