Dobrih 49.000 kvadratnih kilometrov velika Slovaška, ki je bila v letih od 1918 do 1993 v skupni državi s Češko, je v minulih treh desetletjih naredila velik korak naprej. Mesta z velikimi blokovskimi naselji so lepo urejena, po cestah vozijo dobri avtomobili, cene v živilskih trgovinah so podobne kot pri nas. Tudi Oravski grad na severu Slovaške je šel s časom naprej. Doživel je nekaj tehničnih sprememb in postal bogatejši za več razstav, vendar je hkrati ohranil vse, kar ga dela privlačnega.

Orlovo gnezdo

Po hribovitem severu Slovaške vijuga 62 kilometrov dolga Orava. Izliva se v Vah, ki je najdaljša samo Slovaška reka. Največje mesto ob Oravi je Dolny Kubin (17.600 prebivalcev), še devet kilometrov naprej pa leži vas Oravsky Podzamok (1.344 prebivalcev) z Oravskim gradom.

Grad stoji nad vasjo Oravsky Podzamok. FOTO: Andrej Praznik 

Grad, ki se vzpenja po pobočjih 112 metrov visokega skalnatega hriba, so začeli graditi v 13. stoletju na kraju, kjer je prej stala lesena utrdba. 

Grad so začeli zidati v 13. stoletju. FOTO: Andrej Praznik

V naslednjih stoletjih so ga širili in dograjevali. Tako je postopoma nastal mogočen kompleks, ki ima 154 prostorov in 754 stopnic. 

V gradu je 754 stopnic. FOTO: Andrej Praznik 

Končno podobo je dobil leta 1611. Leta 1800 je pogorel, po drugi svetovni vojni pa so ga obnovili. Danes spada med najpomembnejše in najbolj obiskane znamenitosti severnega dela Slovaške.

Predel za vhodnimi vrati. FOTO: Andrej Praznik

Čez dvižni most

Sredi delavniškega dopoldneva je na velikem parkirišču pod gradom počivalo vsaj sto avtomobilov. Precej je bilo poljskih, saj je meja oddaljena le dobrih 35 kilometrov. Po plačilu parkirnine (sedem evrov) in vstopnine (družinska vstopnica je stala 22,5 evra) smo se pomešali med množico obiskovalcev in se vzpeli do mogočnega obzidja. Na grad je vedno peljala ena sama pot – treba je bilo skozi troja vrata, čez dvižni most ter skozi dolg in nizek hodnik, po katerem ni bilo moč jezditi. 

Dvižni most. FOTO: Andrej Praznik 

Danes je v njem nekaj kočij, mimo katerih hitro prispemo na veliko dvorišče ob kapeli sv. Mihaela. Od tam se skozi ozke prehode in po številnih stopnicah vzpnemo v srednji del gradu in potem v citadelo na vrhu.

Med hojo si ogledujemo staro orožje, mučilne priprave, lepo izrezljane stole, spalnico, zbirko nagačenih živali ter etnološko, filmsko in arheološko razstavo. Na gradu so že leta 1922 posneli nemi film Nosferatu, pozneje pa še druge.

Staro orožje. FOTO: Andrej Praznik 

V zgodnjem popoldnevu je postalo na gradu zlovešče temačno, saj so se nad njim zgostili črni oblaki. Ko smo bili v najvišjem delu, se je tudi ulilo, zato so dekleta, ki pazijo na obiskovalce, poskrbela, da so bila okna trdno zaprta. Če bi bilo suho, bi jih odprli, se zazrli v globino in še močneje začutili drznost tega orlovega gnezda.

Podoba nekdanjega plemiča. FOTO: Andrej Praznik 

Ob reki Vah

Čeprav stoji Oravski grad na razgledni vzpetini, iz njega seveda ne vidimo mesta Ružomberok, ki leži ob reki Vah sedemnajst kilometrov južno od Dolnega Kubina. Ljubitelji športa ga morda poznate po nogometnem klubu, ki je v letošnjih kvalifikacijah za konferenčno ligo izločil Hajduk iz Splita.

Grad je dobil končno podobo leta 1611. FOTO: Andrej Praznik

Prav mogoče je tudi, da imate v tiskalniku liste papirja, ki so jih izdelali v tamkajšnji tovarni papirja. A mesto s približno 26.500 prebivalci ponuja še precej več. Med drugim tudi zgled predanega duhovnika in narodnega voditelja Andreja Hlinke, ki je gradil na še bolj trdni skali, kot je tista pod Oravskim gradom.

Pogled z vrha na spodnji del gradu s kapelo sv. Mihaela. FOTO: Andrej Praznik 

Za Boga in za narod

Andrej Hlinka se je rodil pred 160 leti (27. septembra 1864) v vasi Černova. Leta 1889 je bil posvečen v duhovnika, leta 1905 je prišel za župnika v štiri kilometre oddaljeni Ružomberok, kjer je ostal do smrti leta 1938.

Ružomberok. FOTO: Andrej Praznik 

Pomagal je ustanoviti slovaško ljudsko stranko, zavzemal se je za pravice in svobodo svojega naroda, zato si je nakopal sovraštvo madžarske posvetne in cerkvene oblasti. V Černovi so leta 1907 postavili cerkev, da jim ne bi bilo treba hoditi k maši v Ružomberok.

Mestna hiša in cerkev sv. Andreja. FOTO: Andrej Praznik 

Želeli so, da bi jo posvetil Andrej Hlinka, ki pa tega ni mogel storiti, saj so ga zaradi domoljubnega delovanja suspendirali in vtaknili v ječo.

Pod cerkvijo je mavzolej Andreja Hlinke. FOTO: Andrej Praznik 

V nedeljo, 27. oktobra 1907, sta v Černovo pripeljali kočiji z okrajnim glavarjem in duhovniki. Razburjeni domačini so jim zaprli pot, madžarski orožniki pa so začeli streljati. Ubili so petnajst ljudi, več deset je bilo ranjenih.

Kip Andreja Hlinke. FOTO: Andrej Praznik 

Pod župnijsko cerkvijo sv. Andreja v Ružomberoku je mavzolej Andreja Hlinke. Ob njej stoji njegov kip, na bližnji mestni hiši pa se blešči spominska plošča. Na njej piše: Za Boga življenje, za narod svobodo!