Nekdanje rudarsko mesto Zagorje ob Savi (6.022 prebivalcev) leži ob sotočju potokov Medija in Kotredeščica. Dva kilometra južneje je ob reki Savi železniška postaja. Blizu nje je na pobočju hriba vas Družina, ki nikoli ni bila velika, v začetku lanskega leta pa je imela le enega prebivalca.

Grašica se strmo vzpenja na drugi strani Save. FOTO: Andrej Praznik

Od železniške postaje gremo na most čez Savo. Vzpeli se bomo na hrib, ki se dviga naravnost pred nami. Na drugi strani reke previdno prečkamo prometno Zasavsko cesto in nadaljujemo po pločniku v levo. Na njegovem koncu zagledamo rdeč kažipot, ki nas usmeri navkreber do žičnate mreže za zadrževanje padajočega kamenja. Nad njo se začne gozd, po katerem pelje dobro vidna in označena steza.

Skoraj ves čas hodimo po gozdu. FOTO: Andrej Praznik 

Ta najprej zavijuga čez strmo pobočje, potreseno s kamenjem in manjšimi skalami, potem se požene poševno navkreber proti jugovzhodu. Počasi se oddaljujemo od ceste, reke in železniške proge, po kateri v kratkih presledkih prihajajo potniški in tovorni vlaki. 

Pot je dobro označena. FOTO: Andrej Praznik

Septembra letos bo minilo 175 let od odprtja železnice med Celjem in Ljubljano. To je bil eden najbolj imenitnih dni za Ljubljano in vso kranjsko deželo. »Zato je pa tudi cela Ljubljana na nogah bila in od bližnih in daljnih strani je privrelo toliko ljudi skupej, da jih morebiti še nikdar toliko v Ljubljani ni bilo,« so takrat zapisale Kmetijske in rokodelske novice.

Vse do vrha nas spremljajo veliki šopi trobentic. FOTO: Andrej Praznik

Tla ob poti so zgodaj spomladi polna zelenja in barvitih cvetov. Občudujemo jetrnike in votle petelinčke, ki jih višje zamenjajo deveterolistne konopnice. Ves čas vse do vrha pa nas spremljajo veliki šopki trobentic. Ker močno privlačijo naš pogled, skoraj spregledamo nežne cvetove navadnega volčina na dolgem steblu.

Kmalu bomo stopili iz gozda. FOTO: Andrej Praznik

Nad nami se čedalje razločneje kaže skalnata stena, ki jo v dolini lepo vidimo z neoznačene poti med Zagorjem in Trbovljami (začne se pri mostu čez Savo in gre po levi strani reke). Skalam se približamo, vendar ne gremo čeznje, temveč okrog njih. Visoko nad naseljem Šklendrovec in cestnim odcepom proti Podkumu se obrnemo v strmo pobočje. Ponekod so nam v pomoč lesene in kamnite stopnice, vendar je vseeno treba paziti, da nam ne spodrsne. Višje, ko se strmina unese, steza zavijuga in se izvije iz objema dreves. Po travnati terasi pod lovsko prežo in antenskima stolpoma prispemo do žičnate ograje. 

Po travnati terasi se sprehodimo do žičnate ograje. FOTO: Andrej Praznik

Ob njej nadaljujemo navkreber skozi ozek pas drevja proti samotni domačiji. Malo pred njo sta v breg naslonjeni leseni klopi. Pod njima je na drogu kovinska skrinjica z vpisno knjigo, knjigo vtisov in žigom. Tu se označena pot konča, mi pa se hitro spustimo nazaj do travnika z antenskima stolpoma. Seveda ne zaradi njiju, temveč zaradi imenitnega razgleda. 

Mimo antenskih stolpov hitro prispemo na vrh. FOTO: Andrej Praznik

Tik pod nami je Zagorje ob Savi z župnijsko cerkvijo sv. Petra in Pavla, pokopališčem, stanovanjskimi bloki in nogometnim igriščem. Za njim se dvigata Javor in Sveta planina z božjepotno Marijino cerkvijo. Zahodno od njiju je Čemšeniška planina, vzhodno pa Mrzlica. Zelo zanimiv je tudi pogled na skalnato steno Iskranjce na vzhodu. Dolina pod njo ravno prav zavijuga, da v daljavi vidimo zgornji del 360 metrov visokega Trboveljskega dimnika.

Ob lesenih klopeh je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. FOTO: Andrej Praznik

Pomembni podatki: 

Grašica (693 m)

Izhodišče: Zagorje ob Savi.

Dostop: Iz Ljubljane se peljemo po štajerski avtocesti do izvoza Šentjakob, nato nadaljujemo skozi Litijo do Zagorja ob Savi. Takoj za mostom čez Savo zavijemo levo do parkirišča pri železniški postaji, kjer pustimo avto. Če prihajamo iz Štajerske, avtocesto zapustimo na izvozu Trojane in nadaljujemo vožnjo skozi Izlake in Kisovec. Do Zagorja se lahko seveda pripeljemo tudi z vlakom.

S travnika pod vrhom je lep razgled na Zagorje ob Savi in okoliške vzpetine. FOTO: Andrej Praznik

Kratek opis poti: Z železniške postaje gremo čez Savo, prečkamo prometno Zasavsko cesto ter se po gozdni stezi vzpnemo na razgledno Grašico. Pot je označena s kažipoti in črko G. V prvem delu je razmeroma položna, v drugem delu pa je strma in ni za vsakogar. Tu je zlasti v mokrem nevarnost zdrsa, zato je potrebna previdnost. V dolino se vrnemo po isti poti.

Na vzhodu vidimo skalnato steno Iskranjce in v daljavi trboveljski dimnik. FOTO: Andrej Praznik

Dolžina vzpona: 1.15 ure.

Višinska razlika: 470 metrov.

Zemljevid: Posavsko hribovje (zahodni del), 1: 50.000.

Nedeljska maša: V župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla v Zagorju ob Savi je maša vsako nedeljo ob 7. in 9. uri.