Med Robanovim kotom na severu ter Lučko Belo in Podvolovljekom na jugu se razprostira Dleskovška planota. Iz nje štrli več kopastih vrhov, ki jih pokrivajo sestoji ruševja in planinske trate. Ena od njih je 1.970 metrov visoka Deska, pod katero leži slikovito jezerce Vodotočnik. Na vrh ne pelje označena pot. Kdor ima dovolj izkušenj, občutek za orientacijo in dober zemljevid, pa lahko po lovskih in pastirskih stezah ter malo na počez naredi prijeten krožni izlet. Kadar seveda ni megle, ki nas lahko na Dleskovški planoti spravi v hudo zagato.

Za lovsko kočo poiščeva neoznačeno stezico, ki gre proti prepadnemu robu. FOTO: Andrej Praznik

Naokrog in naravnost

Zjutraj nisva najbolj zgodnja, zato so cesto Podlom–Kranjski Rak že zaprli. Ne preostane nama drugega, kot da narediva dolg ovinek čez prelaz Črnivec, Gornji Grad, Radmirje, Ljubno ob Savinji in Luče do Podvolovljeka. Po odcepu od glavne ceste je še približno deset kilometrov vožnje po asfaltu in makadamu do razpotja pod planino Podvežak.

S parkirišča nadaljujeva po cesti do lovske koče, za njo pa poševno po stezici v gozdnato pobočje ter po prepadnem robu navzgor. Na razpotju je treba levo (naravnost bi naju pot preko Lastovca prehitro izstrelila na Desko) in kmalu se odpre lep pogled proti Presedljaju. 

Vzpon čez zahodna pobočja Lastovca in Deske. FOTO: Andrej Praznik 

Dobro uhojena, a neoznačena steza se potegne pod skalovje, ki pada v globino. Tu in tam je treba malo popaziti, vendar napredujeva hitro in brez težav. Med redkimi postanki opazujeva Presedljaj in Grintovec. Vidiva tudi gamsa, ki drvi po pobočju. Malo me jezi, da se je zaradi puščavskega prahu čez nebo navlekla sivina in fotografije ne bodo tako lepe, kot bi lahko bile.

Kmalu zatem, ko se pridruživa označeni poti iz Lučke Bele, prispeva na travnato ravnico Stare stale. 

Stare stale. FOTO: Andrej Praznik 

Na nasprotni strani nanjo priteka potoček. Ob kamniti strugi in čez ozek pas ruševja se vzpneva do markirane steze, ki naju pripelje do jezerca Vodotočnik.  Na travi pred leseno kočo sta tolsta svizca. Najin prihod ju seveda prestraši, zato jo ucvreta proti brlogu. Eden po zgornji strani okrog koče, drugi po spodnji.

Vzpon ob potočku. FOTO: Andrej Praznik 

Trideset let

»Če si kaj lepega doživel, rad to komu poveš. Podobno je s knjigo Hodim, torej sem,« po malici pojasni Marjan Bradeško. »Zato opisujem, kaj se v gorah lahko zgodi, hkrati pa sta pot in pokrajina dovolj natančno opisana, da lahko izkušen gornik ugane, kje sem hodil in gre morda za mano. Začetniki pa raje ne, saj bi se lahko izgubili. Velikokrat gre namreč za brezpotja ali nenavadne bližnjice.«

Pogled z Deske na jezerce Vodotočnik. FOTO: Andrej Praznik 

V otroštvu je po Polhograjskem hribovju nabiral borovnice, lubje, kresilne gobe in drugo. »Če bi mama vedela, kje vse smo lazili, bi se križala. Vendar smo že takrat vedeli, kje je nevarno in kje je treba paziti. Zaradi tega so me kmalu pritegnila planinska brezpotja. Najprej seveda prehodiš glavne markirane poti. Več ko imaš izkušenj, bolj te zanima, kam bi se dalo priti po nemarkirani stezici. In poskusiš. Potem si čedalje več upaš,« se ozre na pohodniške začetke.

Vrh Deske, v ozadju Veliki vrh. FOTO: Andrej Praznik 

Zgodbe v knjigi so nastajale trideset let. »Nekatere sem napisal pol leta po izletu, druge čez pet let, tretje pa zelo po spominu. V planinski dnevnik si turo vedno zapišem in dodam opombo ali dve. Na primer: 'videl gamsa, ki pije pri mamici', tako da vem, kje in kdaj je kaj bilo. Večkrat pogledam tudi fotografije in zemljevid in se tako spomnim, kje sem hodil,« pojasni.

Ne odnehaj!

Gore zanj niso samo skale. Zato opisuje tudi primorske goličave, Haloze, Idrijsko hribovje. »Gre za kombinacijo pohodništva, resnega planinarjenja in 'graparjenja' ob potokih od izliva do izvira. Na ta način sem prehodil okrog 40 grap. Te poti so res samo za izbrance. Največ odziva pri bralcih je imela zgodba Čez greben do gorske deklice. Morda zato, ker v njej na skali sedi gola gospodična. Navdušeni so tudi nad reševanjem psa iz Velike Dnine. Kdor išče motivacijsko zgodbo, pa mu priporočam Ne odnehaj! Na Hudi Špici nad planino Golobar sem izgubil avtomobilski ključ. Po petsto metrih spusta po snegu, ki se je udiral do pasu, sem ugotovil, da se je to verjetno zgodilo nekje na vrhu. V sebi sem bil boj, ali naj ga grem iskat ali ne, saj je bila verjetnost, da ga najdem, skoraj nična. In vendar sem ga našel,« na hitro polista po knjigi.

Pogled nazaj proti vrhu Deske. FOTO: Andrej Praznik 

Midva pa z iskanjem zadnjega dela poti nimava težav: od jezerca se preprosto zapodiva v pobočje. Ker se okrog Ojstrice in Planjave podi megla, naju bolj kot razgled prevzame nepregledna množica Clusijevih sviščev in Wulfenovih jegličev. 

Wulfenov jeglič. FOTO: Andrej Praznik 

Med njimi hitro doseževa vrh. Od kamnite piramide se spustiva na travnat jezik, poiščeva pot skozi ruševje na Lastovec ter se mimo ograjenega kala vrneva do lovske koče in parkirišča.

Spust z Lastovca. FOTO: Andrej Praznik 

Izlet na Desko je bil kratek, hodila sva le dobre tri ure. A bilo je lepo in morda bo tudi iz tega nekoč nastala zgodba.