Splošni namen: Da bi po vsem svetu, zlasti pa v krščanskih občestvih, priseljence sprejemali velikodušno in z iskreno ljubeznijo.

Jezuitsko združenje za begunce (JRS) si že več kot tri desetletja prizadeva omiliti trpljenje številnih beguncev in razseljenih oseb po svetu. Njihovo število pa še kar narašča in pojavljajo se nove oblike izgnanstva. Ljudje so prisiljeni bežati s svoje zemlje ne samo zaradi
vojn in naravnih katastrof, temveč prav tako zaradi pohlepa po rudnem bogastvu in naravnih virih. Kako odgovoriti na vedno nove primere stisk, ki kličejo po pomoči in usmiljenju? Dolgotrajna odvisnost od pomoči drugih žrtvam preprečuje, da bi same prevzele odgovornost. Potrebno je veliko potrpežljivosti, da pomoči potrebnim pomagamo storiti ustrezne korake k samostojnosti in trajnejšim rešitvam.

Drugo vprašanje pa je, kako oznanjati evangeljsko vrednoto gostoljubnosti v današnjem svetu zaprtih meja in naraščajočega sovraštva do tujcev. Gostoljubnost je tisto globoko človeško in evangeljsko občutje sprejemanja sočloveka, ne zato, ker je član moje družine ali naroda ali rase ali vere, temveč zato, ker je človeško bitje, vredno spoštovanja. To je krepost usmiljenega Samarijana, ki v človeku ob cesti ni videl tujca, temveč brata v stiski. Takih odnosov je v današnjem svetu vedno manj tako v kulturi kot v politiki. Vsepovsod je čutiti strah pred »drugim«. Meje in srca se zapirajo v mržnji in strahu pred vsemi, ki so drugačni. Zato je potrebno, da molimo in tudi poskušamo dejavno, učinkovito in pozitivno vplivati na neprijazno okolje, v katerem živimo.


Misijonski namen: Da bi se Kristus razodel vsemu človeštvu z lučjo, ki izhaja iz Betlehema in odseva z obraza Cerkve.

Vijolična barva adventnega časa je kot mrak, ki napoveduje zarjo bleščeče svetlobe novega dne ali slave čudežne Božje ljubezni do vsakega od nas in do vsega stvarstva. to je najgloblja resnica našega bivanja, ki se je razodela z Jezusovim rojstvom, da bi videli njegovo luč in hodili za njim na poti resničnega miru in bi bili rešeni.

Jezus, ki je rekel, da je prišel zato, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju, nam s svojim zgledom ponuja pot do takega življenja. to je pot samodarovanja, ki si kaže že betlehemskem hlevčku in se uresničuje v moči svetega Duha vse do njegove smrti. »Kdor hodi v temi, ne ve, kam gre. Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči… Jaz sem prišel kot luč na svet, da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi.« (Jn12, 35.46) s to lučjo tudi danes Kristus prihaja k nam in nas s svojim darom svetega Duha usposablja, da odsevamo Božjo ljubezen na druge ljudi. prihaja dan za dnem, da bi bil naša pot k očetu, ResNiCa naših ljubečih odnosov in da bi bili po njem deležni Božjega ŽivlJeNJa. Ko nam daje resnično jed in resnično pijačo svojega telesa in krvi, živo vodo svojega Duha, resnično trto svojega telesa Cerkve in večno življenje, nam govori, da je stvarnost tega sveta ni nič drugega kot predprostor, namenjen rasti in urjenju v samopodarjajoči ljubezni; tukaj se pripravljamo, oziroma že začenjamo živeti polnost življenja v Božji ljubezni, v veselju velikonočne slave.


Slovenski namen: Da bi v družini gledali od Stvarnika zamišljeno skupnost moža-očeta, žene-matere in otrok, ki jo Cerkev po zakramentu posvečuje.

S slikovito prispodobo, da je Bog naredil ženo iz Adamovega rebra, hoče Sveto pismo naznačiti, kako spolnost omogoča tisto najgloblje srečanje med možem in ženo, ko oba postaneta »eno telo« (1Mz 2,24). V tem srečanju gre človek iz sebe in se podari partnerju. Čim večja je človekova pripravljenost, da se podari, tem večja je njegova ljubezen. Čeprav sta si mož in žena v mnogočem različna, se po takem podarjanju vedno bolj stapljata v eno.

Ljubezen med možem in ženo primerja sv.Pavel z ljubeznijo Kristusa do Cerkve. Pri Jezusovi ljubezni gre vedno za brezpogojno zavzemanje za drugega. Jezus ljubi vsako osebo v njeni enkratnosti. Iz tega sledi, naj tudi zakonca sprejemata drug drugega kot njiju sprejema Jezus. Naj si odpuščata in začenjata znova, kajti tudi njima Jezus odpušča in začenja znova.

Mož in žena naj bi se zavedala, da v zakonski skupnosti nista sama, ampak ju povezuje Božja ljubezen. Križani in vstali Kristus jima daje moč, da je njuna vez trajna in da se vedno znova spuščata v avanturo zveste, odpuščajoče in darujoče se ljubezni. Prava ljubezen je tudi odprta za življenje. Ne more ostati vklenjena v ozek krog med možem in ženo, temveč se želi uresničiti v otrocih kot izrazu trajne edinosti med zakoncema. Zato Sveto pismo že na samem začetku ne govori le o dopolnjevanju med možem in ženo, ampak tudi o rodovitnosti, kjer sta mož in žena sodelavca z Bogom Stvarnikom.

Svetopisemsko sporočilo sicer poudarja, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi, vendar hkrati govori o izvirnem grehu, ki je pokvaril skladnost človeške narave. Spolnost, ki naj bi človeku pomagala, da bi se odprl drugemu, ga mnogokrat zapira v njegov lastni jaz, ki hlepi le za svojimi užitki. Ko bi se ljudje zavedali, da nosijo v sebi ranjenega Adama oziroma Evo, bi jim bila prihranjena marsikatera solza, razočaranje …

Foto: Wikipedia