Rožca Šonc je upokojenka, a vseskozi močno vpeta v delovanje Društva upokojencev Novo mesto, prav tako je že vse življenje predana prostovoljstvu. V okviru letošnjega Nacionalnega tedna prostovoljstva je po sklepu Odbora Republike Slovenije za podelitev državnih priznanj na področju prostovoljstva iz rok predsednika države Boruta Pahorja prejela najvišje državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, njegove promocije in razvoja.  

Gospa Šonc, vse svoje življenje ste predani prostovoljstvu. Lahko bi rekli, da je to vaš način življenja?

Lahko rečem, da sem vedno rada delala z ljudmi in mi je mar za ljudi, ki se znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč.

Od leta 2005 vodite program Starejši za starejše, ki omogoča bolj kakovostno in samostojno življenje starejših. Na čem temelji program?

Program temelji na organizirani prostovoljni pomoči starejših starejšim, ki živijo doma in potrebujejo pomoč. Namen tovrstne pomoči je, da starejši lahko čim dlje živijo v svojem domu, odložijo odhod v institucionalno varstvo in so vključeni v družbo.

Potreb po pomoči je veliko. Koliko starejših po vsej Sloveniji je vključenih v program in koliko prostovoljcev pomaga pri njegovem izvajanju?

V 17 letih smo v program vključili nekaj manj kot 200.000 starejših, kar je 66 % vseh starejših od 69 let. V programu je v tem času delalo 5.500 prostovoljcev. Letno vključimo v program med 58.000 in 60.000 uporabnikov. Med njimi je približno 10 % takih, ki jih na novo vključimo. V letu 2020 je bilo zaradi omejitev vanj vključenih 50.000 uporabnikov, pri katerih je 2.745 prostovoljcev opravilo 90.453 obiskov. Izvedli in organizirali smo 74.412 pomoči in storitev, ki jih je prejelo 21.715 oseb.

Katere oblike pomoči starejšim so najbolj razvite in pogoste znotraj programa?

V prvi vrsti druženje, ki preprečuje osamljenost. Sledijo spremstvo k zdravniku in na sprehodih, prevozi k zdravniku ali v trgovino, dostava iz trgovine, dostava hrane, prinos humanitarnih paketov, pomoč pri hišnih opravilih, telefonski pogovori za preprečevanje osamljenosti in pomoč pri uveljavljanju pravic na centrih za socialno delo.

Katere oblike stisk so po vašem opažanju med starejšimi v času epidemije najbolj hude? Prekinitev socialnih stikov je bila najbrž zanje hud udarec?

Zelo jih je prizadela osamitev, ko so bili kar naenkrat prekinjeni stiki s svojci, prav tako so bili pretrgani redni obiski prostovoljcev. Še posebej težko je bilo za tiste, ki živijo sami. V njih sta se pojavila tesnoba in strah pred boleznijo. Obenem so jih skrbeli nejasna prihodnost, materialna ogroženost in otežen dostop do zdravnika.


»Lepo je biti prostovoljec, ker ti je mar za sočloveka, ko veš, da si nekomu ponudil roko, ko je to potreboval, mu namenil prijazen nasmeh.« FOTO: Pexels. 
 
Vemo, da se birokratski postopki v državi vse bolj digitalizirajo. Kakšen izziv za starejše predstavlja uporaba novih tehnologij? Poleg tega številni nimajo dostopa do njih.

Ko beseda nanese na digitalizacijo postopkov v življenja starejših, opozarjam, da bo ta hitrost prizadela velik del starejših. Iz analize programa izhaja, da jih le 22 % redno in 13 % občasno uporablja računalnik. Tu je več razlogov, od težav pri nabavi opreme, usposobljenosti uporabe, pa vse do dostopa do optičnega omrežja. Odločevalci bi se morali tega zavedati in morajo imeti to pred očmi, saj (ne)uporaba novih tehnologij starejših še bolj vpliva na njihovo odrinjenost v družbi.

Ste povezovalni člen med člani programa na eni in odločevalci državnih politik na drugi strani. Ali ste dovolj slišani?

Tako bom rekla. Poslušajo nas, a manj smo slišani. V vsem času izvajanja programa si prizadevamo za sistemsko ureditev financiranja programa. Letno vključimo v program trikrat toliko uporabnikov, kot jih je v institucionalnem varstvu. Trikrat večjemu številu oseb zagotovimo pomoči in storitve, kot je uporabnikov javnega programa Pomoč družini na domu. A za izvajanje našega programa dobimo na osnovi razpisov le 2/3 potrebnih sredstev, za ta manko pa smo odvisni od sponzorjev. Tako ostaja 34 % starejših, ki jih ne moremo vključiti v program.

Ves čas se še trudimo za sistemsko ureditev pristopa do osebnih podatkov, saj sedanja ureditev zelo omejuje možnosti izvajanja programov, kot je naš, saj zahteva oseben stik z uporabnikom. Če socialno-varstveni program, ki ga razpiše država, vključuje stik z uporabnikom, bi moral biti izvajalcu programa zagotovljen dostop do osebnih podatkov, a zdaj ni tako. GPDR je še dodatno omejil možnost pridobitve osebnih podatkov, kar nam zelo otežuje izvajanje programa. Zelo smo bili začudeni pri določanju upravičenosti do varovalne opreme za izvajalce socialno-varstvenih programov.

Po Pravilniku, ki sta ga izdala ministra za delo in zdravje, so bili do varovalne opreme upravičeni zaposleni, prostovoljci, ki so prihajali in prihajajo v stik z uporabniki, pa ne. Prav tako nismo bili uslišani, da bi bili prostovoljci prednostno cepljeni. S pravkar sprejeto Odredbo o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 bi se sedaj morali naši prostovoljci testirati vsakih 7 dni.

Glede na to, da ste v prostovoljstvu vse svoje življenje, ali opažate ta čut tudi pri današnji mlajši generaciji? Se zaveda pomena medgeneracijskega sodelovanja?

Prav v času pandemije smo lahko videli velik pozitiven odziv mladih, ki so kot prostovoljci delali v okviru Civilne zaščite, pomagali v domovih za starejše in nekaterih zdravstvenih ustanovah, kjer so lahko. Verjamem, da smo v tem času spoznali, da je medgeneracijsko sodelovanje nujnost, da je to pot k bolj povezani družbi in razumevanju.

Glede dela v programu Starejši za starejše pa bi si želela, da bi se nam pridružilo čim več mlajših upokojencev, da bi lahko uspešno vodili program tudi v prihodnje naprej, saj je žal vsak dan več takih, ki potrebujejo pomoč.

Zakaj je lepo biti prostovoljec ali prostovoljka?

Ker ti je mar za sočloveka, ko veš, da si nekomu ponudil roko, ko je to potreboval, mu namenil prijazen nasmeh.