Ljubljanski pomožni škof je ob prazniku Marijinega rojstva daroval slovesno mašo na Brezjah. V homiliji je pozval k molitvi in upanju, saj je »Marija, upanje za ves svet in zarja odrešenja«.

Molitev prinaša novo upanje

»Če hočemo zares vedno znova doživljati veselo sporočilo današnjega praznika, je treba veliko moliti, kajti prav osebna vera, ki se krepi v molitvi, prinaša v naše življenje novo upanje. Molitev je človekov izraz vere. Prenehati moliti bi pomenilo prenehati verovati. Kakor bi pomenilo prenehanje dihanja konec življenja.« Opozoril je, da se v sodobnem času molitev prepogosto opušča, zaradi česar se lahko krščanstvo spremeni v »poceni aktivizem in plitvi humanizem«. To se po njegovem mnenju zgodi, ker računamo samo nase, in pozabimo na Boga, ki sprejme vsako našo molitev, prošnjo, zahvalo in češčenje. »Jezus nas vabi k molitvi, ki ne pomeni barantanja z Bogom za malenkosti, marveč nas vabi k molitvi za uresničitev božjega kraljestva, da se uresniči vse tisto, kar bi dalo naši zemlji bolj človeški in božji izraz. Pristnost in iskrenost naše molitve se kaže v tem, da ta svet vzamemo zares, okolje v katerem živimo je naš izziv in možnost, da odkrivamo sledi božjega delovanja.« Priznal pa je, da je molitev lahko težka, še posebej takrat, ko mislimo, da je Bog pozabil na nas.

Občestvo pomaga premagati nihilizem

Spomnil je na prihajajoče leto usmiljenja, v katerem je zaželel, da bi naredili korak naprej od pasivnosti, individualizma, fatalizma in udobja, ki vodijo v nihilizem. Pri tem pa pomaga občestvo, s katerim si lahko sooblikujemo skupno življenje. K spremembi pa lahko prispeva vsak sam, saj škof meni, da se svet začne »spreminjati pri meni in bo postajal drugačen, če bom sam drugačen.« Za to je treba gojiti upanje, »da v vsem dogajanju, pa naj bo uspeh ali padec, spoznamo, in verujemo, da nam Bog po vsakem dogodku nekaj pove in se naučimo nečesa novega! Prav vse na tem svetu ima svoj smisel, razlika je samo v tem, da je tega včasih težje, včasih pa lažje odkriti. Pri tem pa moramo biti predvsem, potrpežljivi, ponižni in hvaležni za trenutek, v katerem živimo.«

»Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo«

Optimizem je Jamnik označil za zmotno upanje. Pravo upanje je krepost in izhaja iz krščanske vere. »Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.«

Na Brezjah so se srečali stari starši, po maši pa je ljubljanski pomožni škof sodeloval v pogovoru o tem, zakaj otrok potrebuje stare starše.

Foto: Tatjana Splichal