Ko me je nazadnje spet neki prijatelj vprašal, kako jaz razumem sinodalno pot, sem se malce ustavil ob tem vprašanju.

Moj pogled ni povezan s sinodalnimi teksti, kako naj bi razumeli sinodo in skupaj hodili po tej poti. Gre za moj osebni razmislek, kaj bi si želel. Rad bi videl, da bi sinoda razčistila z nekaterimi perečimi dogmatičnimi vprašanji, ki razdvajajo Cerkev. Da bi dala jasno pastoralno usmeritev, katerim področjem velja posvetiti prvenstveno skrb. Da bi prinesla več jasnosti v razumevanju krščanske etike. A nič od tega se mi ne zdi tako pomembno kot to, da sinoda prinese novo duhovno svežino. Da bi torej povzročila ravno pravšnji prepih v Cerkvi, ki bo odpihnil nepotreben balast in prinesel potreben kisik v naša občestva. Da bi med nami močno zadišalo po Božji navzočnosti.

Hočem reči, da si želim, da bi bila sinodalna pot v prvi vrsti duhovna. Na koncu sinode ne bodo štele točne analize in lepo napisani dokumenti, šteli bodo zgolj duhovni sadovi, ki ji...