Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati. (Mr 12,28–34)

Že dolgo vemo, da je prva, najpomembnejša zapoved, ki jo imamo kristjani, »ljubiti Boga iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,33). 

Pa nam jo evangelij vseeno kar naprej ponavlja. Morda zato, da ne bi pozabili. Morda pa tudi zato, da bi vsakič znova premislili, ali v svoji prepričanosti, da ljubimo, delamo morda kaj drugega …

Kajti moramo si priznati, da dandanes kar malce prelahkotno ravnamo z ljudmi okoli sebe. 

Hočem reči, da nam zadnje čase ni prav nič težko koga nahruliti, ga prebutati ali ga mimogrede ozmerjati, da se nam torej ne zdi nič kaj hudega, če se nekomu, ki se ne strinja z nami, kratko malo odrečemo, ga izločimo iz svojega sveta. Kakor da bi bilo povsem vseeno, ali je ali ga ni, kakor da bi bilo celo bolje, če ga sploh ne bi bilo …

Povrniti vrednost Drugemu

Ta čudna lahkotnost v obravnavanju naših odnosov kaže na žalostno resnico, da nam človek ob nas danes ne pomeni prav dosti ali nič. To v bistvu niti ni tako čudno, kajti ko se v neki družbi ne potrebuje več Boga, ki smo ga tudi povsem izrinili iz relevantnih argumentov svojega odločanja, potem se prav kmalu ne potrebuje niti človeka. Ker sta oba lahko samo nekaj, kar postavlja nepotrebne omejitve vladarju naše sedanjosti, vsemogočnemu Jazu.

In ker sta tako človek kot Bog ob nas ostala povsem brez vrednosti, je torej laže razumeti, zakaj sta Jezusova »prva« in »druga« zapoved tako zelo potrebno nasprotje prevladujočemu mišljenju. Tudi našemu. 

Ne samo, da ju rešujeta iz pozabljenosti, ne, še veliko več, dajeta jima neko posebno, izjemno vrednost in dragocenost. Postavljata ju na prvo mesto »srca, duše, mišljenja in moči« (Mr 12,30), na prvo mesto premišljevanja, življenja in odločanja, da bi torej Jezusov učenec razumel, da je pri vsem, kar počne, Bog in bližnji nekaj, kar v celoti poganja in usmerja njegovo življenje in delovanje. Ker bo šlo sicer vse narobe.

Pomembnost odnosov

Kajti ko Jezus govori o ljubezni do Boga in bližnjega, ki ga je treba ljubiti »kakor samega sebe«, hoče posebej podčrtati, da sta ta druga dva v tvojem življenju enako pomembna za tvoje obstajanje kakor ti sam. 

Rečeno drugače, da je to dvoje nekaj, brez česar ne moremo živeti. Da smo si na jasnem, ne z Bogom in bližnjim po človekovem okusu, temveč točno s takim, kakršnega človek potrebuje. Tudi če se z njim ne strinja.

Odnosi so vse in največ, kar imamo, »več kakor vse žgalne daritve in žrtve« (Mr 12,33), to je sporočilo Jezusovega naročila. In pri tem ne govorimo samo o tistih, ki so nam všeč, ne govorimo samo o tistih, s katerimi se strinjamo, ne, o vseh ljudeh govorimo, torej o vsakem bližnjem, ki je del našega življenja. 

Ker sta torej Bog in bližnji človek največ, kar imamo, ju je treba posebej varovati in ščititi – najprej pred samim sabo.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (44/2021).