Starši želimo zaščititi otroka pred številnimi nevarnostmi, ki mu pretijo v tem svetu. Da bi ga zaščitili, ga opremimo z informacijami, telefonom, poskrbimo za zavarovanje idr.

Največja nevarnost zanj pa niti ne prihaja iz okolja, vendar se skriva v njem samem. Vsak človek je dovzeten za skušnjavo, da bi svet prilagajal svoji sebičnosti. Nihče tudi ni imun na varanje samega sebe, ko npr. precenjuje svoje sposobnosti ali noče videti nevarnosti, v katero se spušča. To je zgodba izgubljenega sina. Edina nevarnost je bila v njem samem.

Obstaja pa tudi zgodba o očetu, ki sinu ne nalaga bremena kazni, obsodbe, kritiziranja. Izgubljeni sin za svoje odrešenje potrebuje odpuščanje, sočutje, razumevanje, sprejetost. Potrebuje milost. Vsi smo kdaj izgubljeni in vsi potrebujemo prav to, tako mi, kot naši otroci.